Piše: Klemen Kraigher Mišič
Fotografije objavljene v potopisu o Omanu so last Nadje Sever in Špele Repič.
Oman je »puščavska Slovenija«. Takšen je bil moj končni vtis o Omanu. Morje, čudovite gore z mezopotamskimi grobnicami in kanjoni ter – namesto slovenskega zelenja – prekrasna puščava, ki v določenih mesecih leta celo nekoliko ozeleni.
Saj ne vem, zakaj Oman pravzaprav primerjam s Slovenijo, ampak v Omanu sem se počutil domače. Mogoče zato, ker obožujem puščavo, njen mir in tišino ter toliko zvezd, kot jih ne vidiš nikjer drugje kot le v puščavi.
Ob prvem obisku Omana sva s Tino kot snemalec in fotografinja spremljala ekstremni maraton: neprekinjen tek z 8.000 metri višinske razlike ter 300-kilometrsko traso (od tega 170 kilometrov po sredini puščave Wahiba). Noro, vem. Ampak to niti ni pomembno, saj je bila trasa začrtana večinoma daleč od pogosto utrjenih poti svetovnih popotnikov. Že prvi dan sva imela nekaj sreče v nesreči, saj se je najina prtljaga zataknila v Dohi – brez snemalnih in fotografskih pripomočkov pač seveda ne gre. Zato sva prvi dan preživela v Muskatu, kjer sva skupaj z enim od organizatorjev maratona mesto prečesala po dolgem in počez (prava VIP tura). Če me danes vprašate, kaj so glavni poudarki Muskata, ki se jih spomnim »na prvo žogo«, so to nedvomno prekrasna mošeja, kraljeva palača, souk (tržnica, bazar), nadpovprečen vozni park in škorpijon. Ja, prav ste prebrali. Ko sem ponoči slikal tam postavljeno ameriško bazo, se je okoli moje glave sprehajal približno 15 centimetrov velik škorpijon (in ne, ne gre za ribiško mero). Takšen belkast, nič kaj prijaznega pogleda. Ampak me je pustil pri miru, tako kot – logično – jaz njega. Na srečo, med potjo njegovih sorodnikov nisem več srečeval.
Souk je posebno doživetje za vse, ki niso vajeni arabskega sveta. Od drugih podobnih tržnic, na katerih sem doslej že barantal, me je ta navdušila z urejenostjo, dobro kakovostjo izdelkov in izbranimi začimbami. Prostor povsod diši po kadilu, ki v zraku strastno zapleše s kurkumo, citrusi in … seveda … muškatom. Tu si lahko dame po dobrih ocenah dodobra napolnijo svojo shrambo začimb, moški pa bodo verjetno medtem občudovali handžarje – tradicionalne nože z zakrivljenim koncem in okrašenim ročajem. Ti sicer za popotovanje po Omanu niso ravno uporabni, saj navaden pipec pogosto pride veliko bolj prav. Ko sva naslednji dan po prihodu prtljago vendarle dobila, sva se odpravila na belo plažo (White Beach), kjer so naju že čakali maratonci. Bela plaža sicer v primerjavi s tropskimi plažami Indonezije, Maldivov in Kube sicer ni nič posebnega, a vendarle sredi zime prija posedanje na njej.
Od tu nas je pot vodila v omanske gore, ki vsakih nekaj kilometrov presenetijo z drugačno pokrajino. Če dopoldan občuduješ starodavne mezopotamske grobnice, lahko popoldan že plavaš v kristalno čisti reki, ki teče po čudovitem kanjonu. Vmes pa se zapleteš v govorico rok z domačini, ki živijo v teh gorah in ki jih je tehnologija pozdravila šele pred kratkim. Zato se je najin pogovor z njimi vrtel predvsem v smeri pojasnjevanja, kaj je tista čudna reč, ki jo imam v roki in ne izgleda ravno kot kamera, ki so jo lahko videli po televiziji. Seveda je sledilo fotografiranje po dolgem in počez, saj se je vsak otrok želel videti v množičnih pikslih zaslona fotoaparata.
Z gora, s katerih nas je pregnal pravi monsunski naliv, pa v le 2 uri oddaljeno puščavo. Nevroni v mojih možganih še danes tuhtajo, kako bi to nasprotje spravili v logično povezavo. Iz monsuna v puščavo v le nekaj kilometrih. Ampak tudi to je Oman (se še spomnite, da sem v začetku rekel, da me Oman nekako spominja na Slovenijo, kjer lahko dopoldne smučaš, popoldne pa se že kopaš v morju?). Puščava je tista »klasična ta prava«. Ta definicija zame pomeni, da je peščena, čista in z jasnimi robovi sipin, za katere se zdi, da je njihova edina naloga, da rišejo sinusne krivulje po nebu. Oranžno – modra povezava kontrastov je zame nekaj posebnega. Ne vem zakaj, ampak puščava me je prevzela že pred kakšnimi 15 leti, ko sem v Mavretaniji (takrat je al kajda in drugi skrajneži še niso imela na radarju) prvič zaril čevlje v saharski pesek. Še vedno se spomnim, da sem še na letalu razmišljal »Kaj hudiča bom pa počel v puščavi, saj je je en sam pesek?« No, in poglejta ga danes fanta: puščava kot najljubša pokrajina in Tuaregi kot fascinantni, iznajdljivi, pa tudi precej temperamentni varuhi puščavskih skrivnosti.
Skratka, puščava v Omanu je takšna, kot mora biti. Posebej, če vsaj eno noč (to je minimum) – tako kot midva – prespite v enem od t. i. safari kampov, kjer ne boste imeli signala za telefon, kjer se boste tuširali pod zvezdami (brez skrbi, je ograjeno) in kjer ne bo nič važno … no ja, razen dobre beduinske hrane in Coca Cole, ki – ne vem kako – je bila sredi puščave res vedno mrzla kot iz hladilnika. Je pa že sama vožnja po puščavi svojevrstna pustolovščina, posebej, če moraš (tako kot midva) vozniku razlagati, kako se po puščavi vozi. In da se moraš pač znajti, če malce zakoplješ (pri moji »sreči« imam kar nekaj izkušenj z izkopavanjem avta iz snega). Čakati na druga vozila je sredi vročega dneva ali celo ponoči je nekako … nesmiselno. Ponoči pa raje ne z avtom v puščavo. Ne le, da hitro zgrešiš pravi wadi, tudi kamelam se včasih zdi, da jih z velikimi džipi zgolj živciramo in potem letijo proti avtu »kot snete sekire«. Še danes mi v ušesih odzvanja krik enega od tekačev, ki je ves prebledel v avtu kričal »Achtung, Kamele!«. Ampak to so »male radosti«, ki jih večina popotnikov iz varnostnih razlogov seveda ne bo izkusila.
Puščavskega prahu smo se na hitro otresli z osvežitvijo v Wadi Bani Khalidu, pravi oazi miru, zelenja in malih tolmunov in se čisti in umiti počasi vrnili proti Muskatu.
Ruska dača potovanja piše zgodbe in ustvarja nepozabne spomine.
Preberite tudi Potopis o Istanbulu.