Ruska dača logo
Zgodbe

Turški hamam

Zgodovina turškega hamama

Začetke zgodbe o »hamamu«, turškem javnem kopališču, ki ga danes poznajo tudi v Maroku, Iranu in drugod, je treba začeti že v času starega Rima.

Ste kdaj obiskali Pompeje pod slikovitim Vezuvom, kjer je v deželi Campagna stala bogata rimska kolonija že pred našim štetjem? Žal je mesto, obdano z rodovitnimi polji oljk in vinske trte, uničil izbruh Vezuva leta 79 našega štetja. Po izkopavanjih v 18. stoletju so se Pompeji znova pokazali iz šest metrov globoke plasti lehnjaka in pepela. Forum, Apolonov in Jupitrov tempelj, ostanki imenitnih hiš in tudi ostanki javnega kopališča danes pričajo o življenju v antiki. Že takrat je bila osebna higiena zelo pomembna, kopališča pa so služila tudi za druženje, užitke in zabavo. Bila so deljena na moški in ženski del, na del za bogate in del za revnejše. Imela so garderobo, tepidarium za toplo kopel in calidarium za vročo kopel, v strehi je bila odprtina, da je v prostor lahko prihajala svetloba.

Bizantinci, ki so v današnjem Istanbulu vladali od grškega vojskovodje Bizasa, ki je ustanovil enega grških polisov »nasproti mesta slepih«, do številnih rimskih cesarjev, so v mestu zgradili tudi kopališča po rimskem vzoru. V času Otomanskega cesarstva je menda imela vsaka soseska v Istanbulu svoje javno kopališče, hamam, s toplimi in hladnimi kopelmi. Ne le zaradi želje po čistoči; čistoča je v islamu tudi ena temeljnih zapovedi vere. Arhitektura kopališč je še danes od daleč prepoznavna s svojimi številnimi kupolami. Ženske so v hamam prihajale ob določenih dnevih, ko so bili ti odprti samo zanje. Iti v hamam je bil obred s pripravo, vse je trajalo skoraj ves dan. Vsak si je s sabo prinesel brisačo, glavnik, milo, posebne sandale. Bogate so spremljali njihovi služabniki in jim pomagali pri preoblačenju, umivanju. V hamamu so se srečevali, se družili, klepetali, hamam je bil zelo pomemben za družabna srečanja.

Turški hamam danes

Danes hamama v Istanbulu in drugod po Turčiji ne obiskujejo samo turisti, ampak vanj še vedno radi zaidejo tudi domačini. Za tuje obiskovalce je hamam zagotovo posebno doživetje. Vanj se odpravimo za uro do dve. V javnih hamamih še vedno velja, da sta moški in ženski del ločena. Ob vhodu si izberemo, kaj vse bomo doživeli: umivanje in piling telesa,  masažo ali tudi oljno masažo. Ko v garderobi pustimo svoja oblačila, se ogrnjeni v brisačo podamo v glavni prostor. Ta je po navadi obdan z marmornimi nišami z umivalniki in skledami.

Z vodo iz bakrenih skled si lahko polivamo telo. Počivamo. Morda se ozremo v kupolo in uživamo tudi v stari otomanski arhitekturi. Dokler nas ne »obišče« gospa (gospode pa gospod) in nas popelje do središčne marmorne plošče, na katero se uležemo, naša »služabnica« oziroma »služabnik« pa nas polije z vodo, nam naredi piling, nas »zavije« v milni mehurček, nas zmasira …

Na koncu se uredimo in v preddverju popijemo čaj ali sok granatnega jabolka.

Na ulico se vrnemo lažji, naš korak je lahkotnejši, telo bolj prožno, duša se je nahranila z novim doživetjem.

Ni dovolj, če smo prebrali, ni dovolj, če smo »turško savno« obiskali nekje v Evropi ali v Sloveniji. Štejejo lastna doživetja. Ta nam polnijo dušo.

In kakšna je razlika med turškim hamamom in rusko banjo? To pa je že nova (naslednja) zgodba.

V Ruski dači pišemo zgodbe