Ruska dača logo
 

Zgodba ladje Rex

Danes potujemo z Ruske dače 90 let v preteklost, na morje, čez Atlantik, nato pa nazaj na Rusko dačo.

Pred devetdesetimi leti so bili časi velike gospodarske krize v Evropi. Takrat, to so bila trideseta leta prejšnjega stoletja, je bil lastnik vile Ruska dača pisatelj, dramatik, prevajalec in publicist Fran Josip Knaflič, ki je – kakšno naključje – prevajal dela ruske literature v slovenščino. Hvaležni smo mu lahko za prevod romana Kozaki ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Življenje v Sloveniji je bilo v tistem času težko. Mnogi Slovenci so zato iskali boljše življenje na drugi strani Atlantika. Na ladje so se večinoma vkrcavali v Trstu, kjer je podjetje Cosulich na svojih prekooceanskih ladjah ponujalo ugodne prevoze v Ameriko. Kdor pa si je lahko privoščil nekaj več, se je lahko v Genovi vkrcal na prav posebno ladjo, ki je na več načinov povezana s Slovenijo, na ladjo Rex.

Ladja Rex je Slovencem verjetno kar dobro poznana. Proti koncu vojne so jo v Koprskem zalivu potopila zavezniška letala in zapečatila usodo te mogočne ladje. Tedaj je bila že brez razkošne opreme, saj je med vojno prevažala ranjence. V povojni obnovi je postala največji slovenski »rudnik železa«; več kot 11.000 ton jekla so dobili iz razbitine, a še danes velik del njenih ostankov leži na dnu pred Žusterno.

V časih svoje največje slave je ladja Rex tri leta veljala za rekorderja po hitrosti prečkanja Atlantika. Italijani so bili na to zelo ponosni. Posadka je štela kar 900 članov, med njimi je bilo vedno precej Slovencev. Osebje je skrbelo za udobje potnikov na ladji, ki je slovela kot najbolj razkošna in elegantna ladja svojega časa. Prav nobenega varčevanja ni bilo pri notranji opremi. Kdor si je lahko privoščil vožnjo na ladji Rex, je imel na razpolago vse udobje hotela s petimi zvezdicami, potniki v prvem razredu pa še s kakšno zvezdico več.

Pa niso le udobje, ugodje in eleganca značilnosti, ki povezujejo najlepše čase Ruske dače z ladjo Rex. Imamo tudi mnogo bolj oprijemljivo povezavo. Če je potnik prvega razreda na ladji Rex želel svojo družbo pogostiti s šampanjcem, so tega prinesli v prav posebni posrebreni posodi s težkim kovinskim podstavkom, ki ji je zagotavljal stabilnost in zaokrožal njen edinstven dizajn.

V posodo so pred tem nasuli led, na katerem sta se hladili dve steklenici penečega vina in komplet dvanajstih kozarcev. Tudi ti so morali biti ohlajeni! Prav ta posoda, skupaj z originalnimi kozarci, je po 80 letih našla pot do Ruske dače. Ko so ladjo Rex »vpoklicali« v vojsko, so namreč odstranili in razprodali njeno razkošno opremo.

Na Ruski dači bo dragocen spomin z ladje Rex služil prav istemu namenu kot na ladji.  V posodi se bo hladilo peneče vino za naše obiskovalce na terasi letnega vrta.

Omejitveni ukrepi se rahljajo in od konca maja dalje že danes lahko povabimo vse prijatelje Ruske dače, da obiščete naš letni vrt. Tam je dovolj prostora, da bomo še vedno lahko zadostili pravilom primerne razdalje med gosti.

Na teraso vas povabimo na kavo, čaj, torto … Pa seveda na kozarec penečega vina. Vse skupaj v paketu s čudovitim pogledom na obnovljeno Rusko dačo, na Šmarno goro, ob žuborenju Gameljščice in v prijetni, sproščeni družbi.

V času karantene in drugih vrst odrekanj vam v branje ponujamo zgodbo o načinih in ritualih pitja v času pred prvo svetovno vojno.