Ruska dača in njena zgodovina
Ruska dača skozi čas: iz pregleda arhivskih dokumentov je razvidno, da je bila stavbna parcela, na kateri danes stoji vila Ruska dača, prvič vpisana v zemljiško knjigo leta 1879. Istega leta je njen lastnik postal Blaž Černe, ki je zgradil prvotno hišo med leti 1880 in 1882. Leta 1882 je bila hiši dodeljena hišna številka, in sicer Zgornje Gameljne 35. Skupaj z ženo Marjano Kosmač sta imela tri sinove: Franca, Andreja in Blaža. Starejša dva sta se rodila še v Zg. Gameljnah 6, mlajši Blaž pa že v novi hiši v Zg. Gameljnah 35. Oče Blaž je umrl kmalu po rojstvu tretjega sina.
Černetovi so leta 1907 hišo prodali ljubljanskemu trgovcu in pivovarniškemu zastopniku Francu Petriču. Ta jo je leta 1908 dogradil v slogu, ki spominja na rusko dačo, kakršno poznamo danes. Po njem se je v tistem času imenovala ‘Vila Petrič’. Poročen je bil z Ljubljančanko Marijo Več. Imela sta štiri otroke; hčeri Marijo in Anico ter sinova Franca in Milana Henrika. Med prvo svetovno vojno so Petriča obtožili vohunjenja za Italijane. Zaplenili so mu vse premoženje. Sodišče petega armadnega etapnega poveljstva ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na smrt z obešanjem, kar so potem spremenili v smrt z ustrelitvijo. Franc Petrič je bil tako 2. novembra 1915 ustreljen na Suhem bajarju (vojaškem strelišču) v Ljubljani. Svojci so 17. decembra 1919 prekopali truplo in je sedaj pokopan pri Sv. Križu v Ljubljani. Takrat je bil tudi rehabilitiran.
Levo so na sliki zbrane razglednice Gameljn iz leta 1910, med katerimi je tudi Ruska dača.
Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju. Prav zato se je sedanji novi lastnik odločil in podeželsko vilo obnovil skladno s tem časom. Vila je tako opremljena s starinami in umetninam, ki izvirajo prav iz tega časa. Vsi, tudi najmanjši detajli, izvirajo iz let s preloma stoletja. S tem obiskovalcem ponuja vživetje v tisti čas, tako zgodovinsko kot tudi umetniško in kulinarično.
Po prvi vojni je bila Petričeva vila prodana. Kupil jo je Konrad Koribus Daškovič. Leta 1904 se je poročil z Nadino Isajevo, verjetno Rusinjo. Zakonca, ki sta bila brez otrok, sta leta 1922 vilo prodala ljubljanskemu trgovcu Viktorju Vokaču in odšla v Švico. Menda sta tudi tam zgradila podobno vilo, kot je ta v Zgornjih Gameljnah.
Desno je na sliki vila Ruska dača leta 1925, ko je bil njen lastnik Viktor Vokač.
Viktor Vokač je bil lastnik družinskega trgovskega podjetja Hermes. Leta 1926 je vilo od Vokača kupil pisatelj, dramatik, prevajalec in publicist Fran Josip Knaflič. Leta 1938 je vilo od Knafliča kupil upokojeni rudniški uradnik Anton Sadar. Ta jo je leta 1957 prodal elektroinženirju Radu Jakobu Bergantu. Vila je ostala v lasti Bergantovih do leta 2005.
Levo je na sliki vila Ruska dača leta 1936, ko je bila v lasti Frana Josipa Knafliča. Pogled na vilo je fotografiran s cvetličnega vrta. Desno je na sliki vila okoli leta 1938, ko je bil njen lastnik Anton Sadar.
Med letoma 2005 in 2016 je vila zamenjala več lastnikov. Najprej jo kupila družba Imperium d.o.o. Prodala jo je družbi J. T. inženiring d.o.o., ta pa nato družbi JTI podjetju za inženiring in investicije d.o.o. Naslednji lastnik je postala družba Zelena hiša lesene gradnje d.o.o. oziroma European Green House.
Od leta 2009 je bila vila v lasti družbe GEC.IN d.o.o., ki jo je v stečaju leta 2016 prodala sedanjemu lastniku, družbi Ruska dača d.o.o.
Zgodovinsko ozadje Ruske dače skozi čas je povzeto po raziskavi, ki jo je pripravil Gnom d.o.o. z naslovom Ruska dača- Zgornje Gameljne; Zgodovinski razvoj hiše in analiza obdobja.
Levo spodaj je fotografija Francija Bara, ki jo je posnel maja leta 1964. Na sredini je pogled na vilo, kot jo je ujel v svoj objektiv Janez Novak leta 1993. Desno je vila Ruska dača fotografirana spomladi leta 2018 tik pred pričetkom obnove njene zunanjosti.
