Ne, ne, car Nikolaj II. žal ni bil nikoli gost Franca Petriča v slovenski Ruski dači. Ta bi ga gotovo prav kraljevsko pogostil in mu priredil dogodek, kot se takšnemu vladarju spodobi, o tem ni dvoma. Ni bil pa Nikolaj II. v tistem času daleč stran.
Leta 1909 je namreč prišel na uradni obisk v Italijo in v njegovo čast je dal italijanski kralj Vittorio Emanuele III. v parku kraljeve palače Racconigi pri Torinu postaviti hiško, ki po zunanjem videzu močno spominja na našo Rusko dačo v Zgornjih Gameljnah. Celo imenuje se La Dacia Russa. Namen obiska je bil sicer drug, sklenjen je bil tajni sporazum med Rusijo in Italijo glede vpliva teh dveh držav v vzhodni Evropi, bosporski ožini in Libiji.
Zanimiva podrobnost je, da je italijanska kraljica Elena, sicer Črnogorka po rodu iz rodbine Petrović, podarila carjevim otrokom oslička iz Kalabrije, ki so ga odpeljali s seboj vse do rezidence na Jalti.
A nanj, na zadnjega ruskega carja, imamo tudi v Ruski dači ohranjen spomin. Gre za spominsko čašo iz leta 1896 z njegovega kronanja, ki jo obiskovalci Ruske dače lahko vidijo v modri, cesarski sobi. Kljub imenitnemu dogodku, ki zaznamuje čašo, ta nosi tudi svojo žalostno zgodbo. V čast Nikolajevega kronanja so oblasti povabile ljudstvo na polje Hodinka na severu Moskve. Tam so delili hrano in pijačo, za spomin pa so gostje dobili še modro emajlirano čašo.
Čaša ima na eni strani carski grb, na drugi pa monogram carja: NA, Nikolaj Aleksandrovič, II. Zbralo se je skoraj pol milijona ljudi in razširila se je govorica, da se v čaši skriva zlatnik ter da čaš ni dovolj za vse. V pritisku množice in poskusih, da bi zbežali iz gneče, se je zadušilo več kot 1300 ljudi. Hodinsko tragedijo je še poglobilo neobčutljivo ravnanje carja, ki se je žrtvam navkljub udeležil večernega plesa na francoski ambasadi. Prijel se ga je vzdevek »krvavi Nikolaj«, čaše pa so poimenovali »čaše žalosti«.
To je bil tragičen in krvav začetek vladavine, ki se je tudi končala v krvi revolucije.
Vendar pa je bilo vmes tudi veliko praznovanj. Največje je bilo zagotovo ob 300-letnici vladavine rodbine Romanov. Leta 1613 je plemstvo po obdobju nemirov in kaosa za carja izvolilo mladega, komaj 17-letnega Mihaila Romanova. Leta 1913 je torej minilo 300 let od njegovega kronanja, spoštljiva obletnica pa je bila razlog za veliko proslavljanje. Le leto pred prvo svetovno vojno in štiri leta pred revolucijo se je zdelo, da je carska oblast večna. V čast obletnice so izdali spominske kovance s podobo carjev Mihaila in Nikolaja II. Na razpolago pa je bilo še veliko drugih spominkov, za vsak žep se je kaj našlo. Že takrat so bili spoštovani ruski zlatarji, ki so bili veliki mojstri izdelave vzorčastega emajla na zlatu.
Pri tem je bila vodilna družina Faberge. Njihove izdelke lahko vidimo v čudovitem muzeju v Sankt Peterburgu, ki ga bomo z Rusko dačo obiskali poleti, ko bo, upamo, vendarle konec sedanjih omejitev. Izdelovali so tudi predmete iz dragih in poldragih kamnov. V knjižnici Ruske dače z veseljem pokažemo majhen obelisk iz rdečega ahata, na katerem sta z drobnimi diamanti izpisani letnici 1613 in 1913, vmes je pa dvoglavi carski orel, prav tako posut z drobnimi diamanti.
Tak namizni okras je bil primer spominka ob 300-letnici vladavine Romanov za bogate meščane. Prav ta meščanski duh in ambient izpred prve svetovne vojne pa smo obnovili tudi v Ruski dači.
Komaj čakamo, da vas bomo lahko spet v živo pozdravili na ogledu. Do takrat pa ostanite doma in spoštujte navodila in usmeritve strokovnjakov. Da bomo hitro in učinkovito premagali virus, ki nas je iz resničnega prestavil v virtualni svet.