Čeprav majhna kot soba, je knjižnica Ruske dače prav posebna in v resnici zelo velika v več pogledih. Prav v tej sobi pride najbolj do izraza naš slogan, ki pravi, da je Ruska dača vila tisočerih zgodb. V majhni sobi se je združilo toliko zgodovinskih bogastev in skrilo toliko zgodb, da tudi pri ogledih vile knjižnica vzame največ časa. Nanjo smo res ponosni.
Začelo se je že pri obnovi te sobe, ki smo jo izvedli v okviru celovite prenove. To je edina soba v vili, v kateri imamo originalne in restavrirane stenske poslikave. V vseh ostalih sobah smo jih zaradi močno poškodovanih ometov ter številnih nanosov barv morali rekonstruirati. Te v knjižnici pa so točno takšne kot leta 1908, torej za časa lastnika Franca Petriča, ki je hiši vdahnil kulturno in družabno meščansko življenje. Ko smo pri obnovi pod sedmimi plastmi barve odkrili originalni nanos, smo figure te poslikave restavrirali in retuširali.
Proces vključuje majhne krtačke, »špohtlčke«, čopiče – in mesece dela. Podobe te poslikave kažejo otroke, ki plešejo kòlo; iz tega je zelo verjetno sklepanje, da je bila v Petričevih časih tu otroška soba, po vsej verjetnosti za hčerki Anico in Marijo. Poslikava zidov je tako posebna in redka, da je Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki je nadziral obnovo vile, predlagal, da jo ohranimo originalno. Poseben je tudi kasetni parket, ki je star približno toliko kot dača. Njegovo skrivnost pa vam razkrijemo, ko nas boste obiskali.
Pri izbiri slik v knjižnici smo imeli v mislih ljubljanski kongres leta 1821, enega v seriji kongresov po napoleonskih vojnah in pomemben mejnik v evropski politiki. Najbrž tudi najbolj pomemben politični dogodek na ozemlju Slovenije v zgodovini. Želimo si, da bomo njegovo 200. obletnico prihodnje leto ustrezno obeležili na državni ravni. Pri nas jo bomo zagotovo. Glavno mesto takratne Kranjske je kongres za dobre štiri mesece spremenil v središče evropske politike. Vladarji, princi in diplomati so zastopali vse države Evrope. Tudi meščani so prišli na svoj račun. V Ljubljani so se vrstili plesi, gledališke predstave, ognjemeti, mimohodi, s katerimi je Ljubljana res zaživela. Na tem kongresu je bil prvič sklenjen dogovor, da se v primeru sporov najprej pogovorijo in šele potem streljajo. Gre za pravi začetek dogovarjanja v Evropi.
V Ljubljani je tedaj več mesecev s celotnim dvorom bival avstrijski cesar Franc, vnuk Marije Terezije in ded Franca Jožefa. V naši vili je upodobljen na več kot 200 let stari sliki v oblačilih reda zlatega runa. Slika je tako velika, da sploh ne gre v knjižnico, zato visi v spodnji predsobi. V knjižnici avstrijsko cesarstvo predstavlja knez Metternich, tedanji kancler cesarstva.
Čeprav je bil cesar Franc tedaj vladar naših krajev, sploh ni bil najpomembnejši gost ljubljanskega kongresa. Ta naziv in čast sta pripadla ruskemu carju Aleksandru I. Ko bomo našli njegov primeren portret, bo tudi njegova podoba krasila knjižnico. Za sedaj ga nadomešča njegova babica, carica Katarina II. Velika. Njeni vlogi in mestu v Ruski dači smo namenili svojo zgodbo, povezano z originalnim pismom njenemu ljubimcu Potemkinu. Njen portret je delo delavnice dvornega slikarja Alexandra Roslina. Katarini Veliki smo upravičeno našli mesto v knjižnici. Gre za vladarico, ki je spodbujala izobraževanje, dvigovala je pismenost, bila je podpornica razvoja znanosti, ustanoviteljica ruske nacionalne knjižnice, družila se je in si dopisovala z razsvetljenci tistega časa ter tekoče govorila več jezikov.
Knjige so seveda največji zaklad vsake knjižnice; same pripovedujejo zgodbe. Mnoge si zaslužijo svoje poglavje. Zato ostanite povezani z nami, prebirali jih boste lahko v prihodnje.
