V bogati knjižnici Ruske dače se skriva izjemno zanimiva in širši javnosti gotovo neznana zgodba, ki po ovinkih pripelje prav do našega velikega pesnika Franceta Prešerna.
V knjižnici Ruske dače visi portret pesnika Nikolausa Lenaua, Prešernovega sodobnika, le dve leti mlajšega od največjega pesnika. Nikolaus Lenau je bil rojen v madžarskem delu takratne skupne države, avstrijskega cesarstva, pesnil pa je v nemščini. Že za časa življenja so ga slavili kot velikega pesnika in še danes velja za prvega pesnika avstrijske romantike. Ko se je leta 1831 selil v Stuttgart, je očitno potoval skozi Slovenijo, saj je njegov portret naslikal Matevž Langus, izvrstni slovenski portretist 19. stoletja.
A ta portret ni edina povezava Lenaua s Slovenijo. Ko je Lenau le leto za Prešernom umrl, je svoje rokopise zapustil grofu Antonu Aleksandru Auerspergu iz rodbine Turjaških. Ta jih je, seveda prvi na svetu, leta 1855 izdal v štirih zvezkih kot zbrana dela, Sämtliche Werke. A tudi sam grof Auersperg je bil priznan pesnik, ki je pesmi v nemškem jeziku objavljal pod psevdonimom Anastasius Grün. Obiskovalci Ruske dače si v knjižnici v Zg. Gameljnah lahko ogledajo prvo izdajo njegovih pesmi (Gedichte) iz leta 1837.
Anastasius Grün, grof Auersperg, je bil Prešernov prijatelj. Prešeren je prepesnil njegovo pesem Venezianer Trias in jo ironično poimenoval Tri želje Anastazija Zelenca. Pač, Grün, Zelenec. V knjižnici Auerspergovega gradu Šrajbarski Turn sta skupaj odkrivala Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, kjer je Prešeren našel zgodbo in navdih za Povodnega moža, Auersperg pa za pesnitev Strombraut, Rečna nevesta.
Pa se prijatelja in sopotnika nista ukvarjala le z resnimi zadevami. Prešeren je bil nekoč tri tedne na obisku pri Andreju Smoletu v dvorcu Prežek na Gorjancih. Šampanjec je tekel v potokih, ko se jima je pridružil še grof Auersperg, pa so hrupne zabave trajale do jutra. Janez Trdina je takrat zapisal takole: »Takih norcev grad še ni videl. Na srečo je gospod grof ostal le tri dni«.
Dva pesnika iz Slovenije, eden je pisal v slovenskem, drugi v nemškem jeziku, sta bila kljub temu dobra prijatelja. Grof Auersperg se je po Prešernovi smrti poklonil našemu velikemu pesniku tako, da je za njegov nekrolog vzel verze iz Prešernove pesmi Pevcu in jih prepesnil v nemščino.
Kdo zna
noč temno razjasnit’, ki tare duha!
Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srcé
od zore do mraka, od mraka do dne!
Wer kann
Erhellen die Nacht, die den Geist umspann?
Wer jag´
Den Geister vom Herzen, daß er`s nicht nag´
Vom Morgen zum Abend, vom Abend zum Tag!
V knjižnici Ruske dače hranimo še eno pesniško prevajalsko mojstrovino. Gre za izdajo Prešernovih pesmi, ki jih je izbrala in v nemščino mojstrsko prepesnila Lili Novy. Mojstrstvo pesnice in prevajalke se kaže med drugim v Magistralah Prešernovega Sonetnega venca. Začetnice vrstic dajo pri Prešernu besedi »Primicovi Julji«, Lili Novy pa je celoten Sonetni venec prepesnila tako, da vsebinsko sledi Prešernovim sonetom, začetne črke pa se v Magistralah sestavijo v »An Julia Primitz«.
Knjiga je izšla v le 200 izvodih leta 1936. Ta iz Ruske dače ima številko 118. Dodano vrednost ji daje izvrsten portret Prešerna, grafika Božidarja Jakca, odtisnjena za vsako knjigo posebej.
Največji slovenski pesnik France Prešeren ima torej “počitniško” domovanje tudi v Ruski dači. Z velikim spoštovanjem in poklonom njegovemu delu!
