Ruska dača v Zgornjih Gameljnah je izstopajoča, posebna vila, ki jo vsak mimoidoči zanesljivo opazi, zlasti zdaj, ko je povsem prenovljena. Že ime pove, da gre za neslovenski tip hiše, edinstven v našem prostoru, ki je bil zato razglašen za kulturni spomenik. Na zunaj je njena drugačnost najbolj opazna z lesenimi ganki, ki jo obdajajo po vseh štirih straneh.
Rusko dačo je njen takratni lastnik Franc Petrič leta 1907 preuredil v slogu, ki je tedaj v Srednji Evropi nesporno veljal za ruskega. Dokaz imamo pri sosedih. Ko je leta 1909 ruski car Nikolaj II. obiskal Italijo, je dal njemu v čast italijanski kralj Vittorio Emanuele III. v parku kraljeve palače Racconigi postaviti hiško, ki se še danes imenuje La Dacia Russa. Na hitro pogledano je podobna naši Ruski dači z dolgimi ganki in položnimi nadstreški. Gameljska dača je v resnici še bliže ruski arhitekturi, z veliko lesenimi elementi in okenskimi obrobami. V pogovoru z našim etnologom, profesorjem dr. Janezom Bogatajem, s katerim sodelujemo tudi pri razvoju kulinarike, smo izvedeli, da je imela v naših krajih velik vpliv panslovanska razstava, ki je bila leta 1895 v Pragi. Tja so pripeljali številne primere slovanske arhitekture. Morda je prav to navdihnilo Franca Petriča, da se je odločil za ruski slog.
Prve dače so v Rusiji nastale okrog St. Peterburga, kjer je car Peter Veliki zvestim plemičem dal – iz glagola »dati« izhaja beseda dača – podeželska posestva, kjer so si zgradili prave poletne dvorce. Nov slog dač je nastal v 19. stoletju, ko so si primestne rezidence lahko privoščili tudi bogati meščani. Postala so prava kulturna središča, znanih je kar nekaj »pisateljskih« dač. V času socializma so dače postale manjše, le nekaj večje od naših vrtičkarskih hišic. Naša Ruska dača se po arhitekturi in vsebini povsem uvršča v meščansko kulturo zgodnjega 20. stoletja. Družina Petrič je bila namreč kar premožna. Dača je bila njihovo primestno bivališče za oddih, sicer pa so stanovali prav v središču Ljubljane. Rusija je Franca Petriča gotovo morala navdušiti prav na osebni ravni, saj si je težko drugače razložiti njegovo odločitev za ruski slog.
Zato spoštujemo vpliv takratne Rusije tudi z opremo, ki smo jo vključili v Rusko dačo. V vsaki sobi je kak predmet, ki nosi spomin na Rusijo. V cesarski sobi je emajlirana spominska čaša iz leta 1896 s kronanja zadnjega ruskega carja Nikolaja II., ki ima svojo dolgo in žalostno zgodbo. V zelenem salonu imamo med drugim krožnik iz velikega servisa, izdelanega za moskovski Kremelj okrog leta 1850.
V knjižnici je mali ahatni obelisk, na katerem sta z drobnimi diamanti izpisani letnici 1613 in 1913, v spomin na 300 let vladanja rodbine Romanov v Rusiji. Pa še mnogo drugega.
In ne samo to, rusko identiteto nosijo tudi nekatere vsebine, ki jih pripravljamo in izdelki lastne blagovne znamke, ki jih razvijamo. Naš prvi par izdelkov združuje ugodje in eleganco obdobja pred prvo svetovno vojno z ruskim vplivom.
To sta pravi jesetrov kaviar, skupaj s prvim pravim šampanjcem, oba nosita slovensko blagovno znamko Ruska dača. Gre za prvi šampanjec domače blagovne znamke, ki je skrbno izbran, da se res sklada z našim kaviarjem.
Ampak na Ruski dači lahko dobite tudi kako drugo v Rusiji popularno pijačo. Čaj, na primer, lahko spijete v okolju, ki ga krasi pravi ruski samovar. Pa tudi to še ni vse. Saj veste, Ruska dača je hiša tisočerih zgodb …
