December je najbolj prazničen mesec v letu, bogat s krščanskim izročilom, ki temelji na mnogo starejših običajih. Prav tako kot je za sodobni ‘veseli december’ značilno druženje s prijatelji na okrašenih mestnih ulicah in ob kuhanem vinu ter obdarovanju, so ob bogatem uživanju hrane in mnogokrat prekomernem uživanju alkohola to počeli stari Rimljani že pred več kot dvema tisočletjema. Decembrsko slavnostno vzdušje je od pradavnine povezano z rojstvom božanskega, zmago sonca nad temo, življenja nad smrtjo in čaščenjem narave.
Več razlogov za praznovanje je v decembru. Pa se dotaknimo najprej najbolj »naravnega«, četudi po datumu ni prvi. To je 21. december, ko je na severni polobli zimski solsticij ali tudi sončev obrat – najkrajši dan v letu. Dan se zaradi zemljine elipsaste orbite v resnici začne daljšati šele tri dni po solsticiju in nič prej. »Dvigajoče nebo« po 25. decembru so si ljudstva na severni polobli razlagala s prihodom sončnega boga, ki jim je prinašal svetlobo, toploto in upanje. Takrat slavimo prihod krščanskega Jezusa. Tudi druge vere slavijo svoja božanstva, čaščenje svetlobe in luči pa so poznali tudi Slovani, ki so slavili rojstvo mladega sonca, boga Svarožiča (mali bog: božič). Rituale decembrskega obdarovanja sta nedvomno gojila tudi Franc in Marija Petrič v Ruski dači.
Njuni štirje otroci so na predvečer godu Sv. Nikolaja, po naše Miklavža ali Šenklavža, ta je 6. decembra, nastavili peharje na okenske police ali mize. Dobili so kakšno pomarančo in še kaj sladkega za povrh. Mogoče celo kaj iz lecta, saj je bila izdelava lectovih peciv še v 19. stoletju izjemno razširjena v Sloveniji in tudi v Ljubljani je bila znana lectarska delavnica figuralnega peciva. V 20. stoletju so se lectarije sicer počasi preoblikovale v slaščičarne, a imamo mojstre lectove obrti še danes. Za Ljubljančane in Ljubljano, ki je bila srednjeveško rečno, ribiško, pristaniško mesto, je bil poklon Sv. Nikolaju pomemben ritual, saj velja za zaščitnika mornarjev, čolnarjev in ribičev. Sv. Nikolaj velja celo za ljubljanskega patrona, saj je stolnica posvečena prav njemu.
Najpomembnejši decembrski praznik je seveda Božič. To je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa v Betlehemu in je za veliko nočjo največji krščanski praznik. Zanimivo je, da prvi kristjani Božiča niso praznovali, saj po stari judovski tradiciji praznovanje rojstnega dne ni bilo običajno. Praznovanje božiča 25. decembra je v navadi šele od 4. stoletja, ko je leta 336 papež Julij I. ta dan razglasil za Kristusov rojstni dan. Sprva so ga obhajali le v cerkvah, kasneje po ženskih samostanih, od protireformacije in baroka dalje pa se praznovanje božiča pojavi v meščanskih in kmečkih domovih.
Priprave nanj so stekle že v adventu. Na ljubljanskem podeželju, torej tudi v Zg. Gameljnah, so kmečke družine slaba dva tedna pred božičem v majhne skodelice posejali pšenico. Na božični večer so pogrnili mizo, obredno kadili s kadilom ter z župnikovo pomočjo kropili hiše z blagoslovljeno vodo.
Tam, kjer so imeli v hišah še odprta ognjišča, so zanetili tudi božični panj – drevesni čok, ki naj bi pomagal oslabljenemu soncu in ogrel duše rajnih, ki se vračajo na zemljo. Čas do odhoda k polnočnici, ki je sklenila božični večer, je družina preživela ob jaslicah s petjem božičnih pesmi, pri hiši pa je vso noč svetila luč, da je Bog vedel, v kateri dom priti. V sklop božičnih praznikov je sodilo tudi tepežkanje na praznik nedolžnih otročičev, ki je bil eden izmed največjih praznikov za otroke.
Marija Petrič je imela v času decembrskih praznovanj veliko dela. Obiskovali so jih koledniki, ki so hodili naokoli od 6. decembra do 2. februarja, doma so pripravljali jaslice, božično drevesce, njena skrb je bila tudi kuharija. Naj ob tem povemo, da je na Slovenskem prvo okrašeno božično smreko postavil nemški pivovarnar Peter Luelsdorf v svoji gostilnici v Ljubljani leta 1845, v meščanskem krogu pa se je navada udomačila šele proti koncu 19. stoletja.
Kuhalo in peklo se je torej tudi pri Petričevih. Na Slovenskem so v obdobju od božiča do sv. treh kraljev pekli poseben božični kruh – božičnik – iz ajdove, ržene in pšenične moke, ki so mu dodali suhe krhlje, orehe in zelišča. Po Valvasorjevem pisanju – saj veste, pri nas na Ruski dači hranimo izvirnik Slave Vojvodine Kranjske, pa tudi drugo natisnjeno izvedbo – pa je bila v Ljubljani in na Kranjskem potica že vsaj od 17. stoletja kmečka božična jed z nadevom iz orehov in medu »plemičem in meščanom pa, ki imajo delikatnejša usta, denejo v tale kruh veliko masti in jajc – po vrhu ga na razne načine okrase s testom in tak kruh imenujejo poprtnik. Vse to denejo na sveti večer na mizo«, je še zapisal Valvasor.
Da je Božič res poseben čas, dokazujejo tudi vojna premirja, ki so simbolizirala upanje, mir in humanost. Lepa zgodba Božičnega premirja sredi vojne norosti se je zgodila 25. decembra 1914 na ozemlju Belgije in je združila nasprotni strani, Nemško in Angleško, da sta med minskimi polji odigrali prijateljsko nogometno tekmo. To je bil spontan dogodek, do katerega je pripeljala ena sama pesem, ki sta jo poznali obe strani. Pa sta si sovražni strani izmenjali celo darila in skupaj praznovali božično vzdušje ter sredi vojne zaigrale prijateljsko nogometno tekmo. Nemčija je takrat premagala Anglijo s 3 :2, a so bili vsi zmagovalci. Nekateri so si celo izmenjali naslove, da bi se po vojni ponovno srečali. O tem priča pismo vojaka Farndena iz londonskega okrožja Leyton, pripadnika pehotnega polka britanske kraljeve vojske, ki ga je bil poslal svojim staršem.
In na koncu še na kratko o prazniku Sv. Silvestra, ki so ga na Slovenskem obhajali kot drugi sveti večer, ko se staro leto zaključi in se dogajajo magične stvari. V 19. stoletju so bile novoletne šege vse bolj družabnega značaja, do prve polovice 20. stoletja pa je silvestrovanje v Ljubljani še vedno potekalo v senci praznovanja božičnega večera. Šele po prvi svetovni vojni so se silvestrske prireditve razmahnile v javni prostor, postale vse bolj priljubljene in elegantnejše.
V tem večeru se je ljubljansko meščanstvo zabavalo v Mestnem in Narodnem domu, v Kazini in Hotelu Union. Prvo silvestrovanje na prostem v Ljubljani pa je bilo organizirano leta 1990 pred Mestno hišo.
Srečno 2021 in na mnoga snidenja na Ruski dači!
