Vila Ruska dača vas vrne v obdobje ljubljanske elegance in v čas, ko je bila od leta 1908 do 1915 v lasti premožne meščanske družine Petrič.
Tisto leto je bilo na Ruski dači prav posebno. Tedaj je gospod Franc Petrič, trgovec in zastopnik puntigamske pivovarne za deželo Kranjsko, ravno zaključil precej obsežna obnovitvena dela na hiši, ki je tudi zaradi čudovite obnove v zemljiški knjigi dobila status vile. Družina je lahko prvo poletje prebivala v njej.
Grozote prve svetovne vojne so bile še daleč, nihče si tedaj ni mogel niti zamisliti, da se to mirno obdobje lahko tako nasilno zaključi. Razpoloženje v takratni monarhiji je bilo kar optimistično. Leto prej so bile prve volitve, kjer so vsi − no, vsi polnoletni moški − imeli volilno pravico. Tudi Ivan Cankar je tedaj kandidiral.
Avstro-ogrsko cesarstvo je bilo tako močno, da si je tega leta priključilo še Bosno in Hercegovino, ki jo je prej že 30 let upravljalo. Mnogi Slovenci so tam iskali svoje priložnosti, od učiteljev in uradnikov do umetnikov. Ivana Kobilca je nekaj časa preživela v Sarajevu pa Cankar tudi. Trgovina in industrija sta cveteli. No, proti koncu leta 1908 pa je prišlo še veliko slavje: 60. obletnica kronanja cesarja Franca Jožefa. Praznovali so jo tudi v Ljubljani.
Za tako lep, okrogel jubilej, in v čast te obletnice je ljubljanski garnizon med drugim organiziral svečani banket. V veliki dvorani hotela Union se je 2. decembra popoldne zbralo več sto gostov. Dogodek je podrobno opisan v časniku Laibacher Zeitung, ki je izhajal v Ljubljani v nemškem jeziku.
Navdušeni so bili že nad vabilom, ki ga je v barvnem in zlatem tisku pripravila stara ljubljanska tiskarna Kleinmayr.
V njem je natisnjen jedilnik s pijačo pa tudi seznam glasbe, ki so jo igrali na banketu Musikordnung. En originalni primerek tega veličastnega vabila imamo v knjižnici Ruske dače. Unionska dvorana je bila takrat vsa v belem, rože je dostavila vrtnarija Herzmansky iz Rožne doline.
Ves čas je igral vojaški orkester regimenta iz Belgijske vojašnice – častni poveljnik regimenta je bil namreč belgijski kralj Albert. Danes to vojašnico poznamo pod imenom Metelkova, v njej sta etnografski in del narodnega muzeja Slovenije.
Tudi jedilnik je bil nekaj posebnega in je lepo razkrival povezanost monarhije in trgovske tokove znotraj nje. Po juhi je sledila riba z majonezo. Pa ne katerakoli riba, ampak donavski smuč. Očitno je bil transport v cesarstvu dovolj učinkovit, da so sveže donavske ribe prišle tudi do Ljubljane. Pa telečja krača in štajerski kopun s prilogami, na koncu še cesarski puding. Žejo so si gasili s pivom in penečim vinom. Cesarju so še na mnoga leta nazdravili z najstarejšo avstrijsko penino Vöslauer Goldeck iz čistega zelenega veltlinca. Še danes jo delajo v Spodnji Avstriji. Poseben trenutek je bil tudi, ko so ob zvokih Radetzkijeve koračnice pozdravili veterana, ki je v času kronanja cesarja Franca Jožefa služil prav v vojski feldmaršala Radetzkega.
Gostje so bili navdušeni, nekaj pa je bilo tudi skeptikov. Ker so banket organizirali oficirji, so mnogi Slovenci to slavje razumeli kot bolj nemški dogodek. Meščanov nemškega porekla je bilo namreč v Ljubljani tedaj kar precej. Zanimiva je omemba v časniku Slovenski narod. Ljubljanski župan Ivan Hribar je istega dne povabil druge slovenske župane v Ljubljano, da proslavijo veliko obletnico.
Po slavnostni seji jih je povabil na banket – a on v malo Unionsko dvorano. Članek podrobno opisuje napitnice posameznih gostov, »nemškega« banketa v veliki dvorani pa se dotakne le z besedami: »Dasi je bil v veliki dvorani spodaj istočasno velik banket, vendar je bil pri postrežbi najvzornejši red.«
V zgodovinskih dokumentih še nismo našli zanesljive potrditve, da je bil na tem slavju tudi gospod Petrič. A je to povsem mogoče. Ugleden in bogat meščan, kakršen je bil, pa tudi zaradi posla, se je gotovo želel pokazati na kakšnem izmed praznovanj. Njegovega piva Puntigamer so verjetno precej spili na zdravje cesarju.
Prav zato smo v Ruski dači povezali Franca Petriča in svečani banket iz leta 1908 v inovativno, kulturno-kulinarično doživetje, ki mu pravimo cesarska večerja. Iz originalnega jedilnika je prof. dr. Janez Bogataj predlagal recepte, ki ustrezajo tistemu času. Kuharji restavracije Cubo bodo pripravili hrano. Gostitelj cesarske večerje v Ruski dači pa bo kar Franc Petrič, ki ga upodablja Jernej Kuntner, z družino.
V resnici gre za zabavno, tudi malce hudomušno gledališko predstavo z večerjo ali pa večerjo s predstavo, če želite. Gostom bodo med posameznimi hodi izvrstne večerje Petričevi predstavili sebe, svoj čas, pa kaj nepredvidenega se utegne tudi zgoditi vmes. Dogajanje je namenoma postavljeno v september 1915, zaradi česar je pomenljiv tudi podnaslov dogodka »večerja s petimi hodi in eno aretacijo«.
Zaradi časovnega zastoja, ki nam ga je povzročil virus, jo bomo prvič javnosti predstavili septembra 2020. Z veseljem bomo gostili vsakogar, ki vas tovrstno doživetje zanima. Rezervacije bodo možne takoj, ko bomo objavili datume tega edinstvenega doživetja. Spremljajte našo spletno stran www.ruska-daca.si, tu vedno vse opišemo in zapišemo.
Z junijem pa bomo odprli letni vrt na Ruski dači in našo ljubko kavarnico. Pridite, dobrodošli! Pomlad na Ruski dači je preprosto čudovita, boste videli.
