Ruska dača logo
 

Radetzky – feldmaršal in koračnica

Današnja zgodba iz Ruske dače je namenjena feldmaršalu Josefu grofu Radetzkemu, najbolj znanemu vojskovodji v Habsburški monarhiji. Njegov lik je prerasel v legendo, presegel deželne meje tedanje res obsežne države in narodne okvire.

Večina ga pozna po znameniti koračnici Radetzky marš, ki jo je njemu v čast spisal Johann Strauss starejši. To je prav tista koračnica, ki jo igrajo Dunajski filharmoniki na vsakega novega leta dan in vsa svetovna javnost z njimi vzhičeno ploska po taktu. A je bil feldmaršal Radetzky  z deželo Slovenijo in Slovenci povezan bolj, kot je širši javnosti poznano.

Med bitkami z Napoleonom si je leta 1798 vzel čas za poroko z najstniško Frančiško Romano, grofico Strassoldo – Grafenberg iz Furlanije, po materini strani članici rodbine grofov Auerspergov s Turjaka. Prišel je do lastništva gradu Neuhaus v Tržiču, ki ga je od tašče kupil za 60 tisoč goldinarjev. Všeč mu je bil, saj je bil človek z okusom in je tam med 1809 in 1817 celo živel.

V zakonu s Frančiško se mu je rodilo kar osem otrok. Njegovo ime je postalo prispodoba častnega avstrijskega domoljubja in tudi to je botrovalo dejstvu, da mu je bil avstrijski cesar Franz Jožef zelo naklonjen. Ko se je feldmaršal pri svojih več kot 80 letih starosti odločal za zaključek vojaške kariere, si je za kraj upokojitve izbral Ljubljano. Mestna občina je tedaj prodajala dvorec Podturn v Tivoliju, a si ga Radetzky ni mogel privoščiti. Pa ga je kupil sam cesar in ga dal feldmaršalu v dosmrtno uporabo.

Felmaršal Radetzky je bil nekaj časa meščan Ljubljane, saj se je leta 1852 preselil v Ljubljano in dvorec prav lepo preuredil. Tisto leto je postal tudi častni meščan Ljubljane. Dolgo so dvorec imenovali Vila Radetzky, danes ga poznamo kot Tivolski grad. Radetzky je dal postaviti prvo Švicarijo, predvsem je pa dvorni park odprl za meščane. Tako je nastal gornji Tivoli.

Ko danes pogledamo od Narodne galerije proti Tivolskemu gradu, gledamo na prav tisti del Tivolija, ki ga je feldmaršal odprl Ljubljančanom.

O veliki priljubljenosti Radetzkega priča tudi dejstvo, da je imel v Ljubljani kar dva spomenika. Že kmalu po njegovi smrti so mu Ljubljančani na Kongresnem trgu postavili doprsni kip (1860). Dve desetletji pozneje (1880) mu je sledil še celopostavni spomenik pred Tivolskim gradom.

Gre za prva javna spomenika zgodovinski osebnosti v Ljubljani. Tako je imel Radetzky na Slovenskem kar dva spomenika, kar je bilo res izjemno, zlasti če upoštevamo dejstvo, da je imel v celotni monarhiji ”le” štiri spomenike: po enega na Dunaju in v Pragi ter dva v Ljubljani. Oba spomenika so kasneje umaknili

A so vse glasnejše govorice, da nameravajo vsaj en spomenik, verjetno gre za doprsnega, oba sedaj shranjena v Mestnem muzeju, postaviti v spomin na feldmaršala najverjetneje nekje na dvorišču pred obnovljeno Švicarijo. Kot vojskovodja je bil precej priljubljen, kolikor se za vojake to sploh lahko reče, priljubljen pa je še danes, ko ga dojemamo bolj kot “glasbenika”.

Gotovo vas zanima, kako pa je feldmaršal Radetzky povezan z Rusko dačo. V modri, cesarski sobi, visi potret feldmaršala, ki nas spomni na še eno zgodbo, povezano z njegovo selitvijo v Ljubljano. Okrog leta 1850 se je vedelo, da se Radetzky zanima za ljubljanski dvorec Podturn in poročnik v njegovi vojski Anton Karinger je feldmaršalu v Italijo poslal dve upodobitvi tega dvorca.

V zahvalo mu je Radetzky poslal zlato uro s posvetilom, ki jo danes hranijo v Narodnem muzeju. Karinger, ki je eden izmed najbolj cenjenih slovenskih slikarjev 19. stoletja, je nato služil vojsko v Boki Kotorski, feldmaršal pa je bil pri 90 letih starosti spet vpoklican na čelo vojske in je v Italiji tudi umrl.

Anton Karinger je po vrnitvi iz Boke v Ljubljano leta 1857 še enkrat naslikal Tivoli s Tivolskim gradom, česar tudi slovenski zgodovinarji niso vedeli. Zato je bilo presenečenje toliko večje, ko se je pred nekaj leti ta druga slika pojavila na dražbi na Dunaju.

S ponosom povemo, da si obiskovalci Ruske dače sedaj lahko to pomembno delo slovenske kulturne dediščine ogledajo v cesarski sobi Ruske dače. In kot smo že napovedali, od junija 2020 dalje morda ponovno tudi v živo.

Slika Svete Helene je največja slika, ki krasi Rusko dačo. Preberite si zgodbo o življenju Svete Helene, matere cesarja Konstantina Velikega.