Letošnjo veliko noč smo praznovali precej drugače kot pretekla leta. Mnogo bolj umirjeno, v svojih domovih, brez nedeljske velikonočne maše v živo, druženja in klepeta s sosedi, prijatelji, znanci. Na pomoč so nam priskočile sodobne komunikacijske naprave. Kljub temu je v velikem tednu vendarle veliko gospodinj zamesilo tradicionalno potico, četudi je bila družba za domačo mizo veliko skromnejša. Tako nam je ostalo več časa, ki smo ga lahko namenili študiju, razmišljanju, spominom in načrtovanju prihodnosti.
Tudi ekipa Ruske dače razmišlja naprej. Ne le o času, ko se vas bomo spet razveselili v živo, pač pa tudi že o letu 2021. Prihodnje leto bomo namreč praznovali dvestoletnico ljubljanskega kongresa. Januarja 1821 so se namreč zgrnili v Ljubljano vladarji, ministri in velikaši iz vseh evropskih držav, več kot 500 jih je bilo. Če prištejemo še avstrijski in ruski dvor, ki sta spremljala cesarja Franca in carja Aleksandra, je bila Ljubljana prepolna uglednih obiskovalcev.
Tedaj je mesto imelo vsega skupaj približno 20.000 prebivalcev. Meščani so imeli res kaj videti; vrstile so se parade, plesi, povorke, izleti udeležencev kongresa … Med opazovalci dogajanja je bil gotovo tudi France Prešeren, ki je tedaj zaključeval drugo leto študija na ljubljanskem liceju, preden se je potem jeseni 1821 odpravil študirat na Dunaj. Sam cesar Franc je februarja praznoval svoj rojstni dan prav v Ljubljani.
Takrat je bilo gotovo mogoče slišati cesarsko himno, ki jo je dve desetletji prej zložil skladatelj Haydn prav zanj: Gott erhalte Franz den Kaiser. Kasneje je postala uradna himna cesarstva in kmalu smo imeli tudi slovenski prevod. V knjižnici Ruske dače ga z veseljem pokažemo, ko bo spet čas za oglede. Natisnjen je bil za časa cesarja Ferdinanda, pred letom 1848, in se glasi: Blagor našimu cesarju, Ferdinandu milimu …
No, leta 1821 Ruske dače res še ni bilo. Ruska dača je imela svoje zlato obdobje, kot redni bralci že dobro veste, v času družine Petrič nekaj desetletij kasneje. Je pa v Ljubljani tako malo krajev in dogodkov zgodovinsko povezanih z Rusijo, da smo v Ruski dači »posvojili« ljubljanski kongres in prisotnost ruskega carja Aleksandra v Ljubljani. V eni od prejšnjih zgodb smo že povedali, da so portreti cesarja Franca, njegovega kanclerja Metternicha in Katarine Velike, babice carja Aleksandra, v Ruski dači prav zato, da spominjajo na verjetno najbolj pomemben politični dogodek v zgodovini Ljubljane.
Gre za mejnik v evropski politiki zaradi dogovora, da se v primeru sporov voditelji najprej pogovorijo in šele potem streljajo. Na ta dogodek nas v Ljubljani še danes spominjajo številna poimenovanja, kot so gostilna Ruski car, Bavarski dvor, kjer je bivala bavarska delegacija, Cesta dveh cesarjev, kamor so jezdili na izlet, pa seveda Kongresni trg.
Čas kongresa je bil res buren. Eden od razlogov za srečanje voditeljev na tem kongresu je bila revolucija v neapeljskem kraljestvu in v Ljubljani so pooblastili Avstrijo, da jo zaduši. Do 20. marca je bilo to že opravljeno. Takoj za tem pa so prejeli vest o vstaji, s katero se je začela prva vojna za grško neodvisnost od Turčije
Car Aleksander ni bil zadovoljen in sprva ni želel podpreti vstajnikov. Veliko ruske carske korespondence nosi arhivsko oznako, da je bila spisana v Ljubljani. Ravno na velikonočno nedeljo so se Turki v Istanbulu krvavo znesli nad vodstvom grške pravoslavne cerkve. Tega seveda v Ljubljani niso takoj izvedeli. Veliko noč leta 1821, ki je bila 22. aprila, so namreč voditelji Evrope pričakali v Ljubljani in jo praznovali s slavnostno mašo, kakršne Ljubljana še ni doživela.
Veliko je torej dogodkov, ki se jih bomo lahko v okviru spoštljivega »okroglega« jubileja spomnili prihodnje leto. Zato z veseljem že načrtujemo številne aktivnosti, s katerimi bomo počastili pomembno in imenitno leto 1821. Naključje ali ne, poleg 200-letnice ljubljanskega kongresa bo v drugi polovici 2021 prav Slovenija pol leta predsedovala svetu Evropske unije.
V Ruski dači bomo za naše obiskovalce zanesljivo pripravili kar nekaj presenečenj, ki bodo tako zgodovini kot aktualnemu času dala nepozaben pečat.
