Pred kratkim so v družini Musar obeležili obletnico smrti pra-pra-strica patra Jožefa Musarja. Zdajšnje generacije družine Musar so ga spoznale v njihovih otroških letih, ko je ob praznikih prihajal k stari mami v rodne Radeče pri Zidanem mostu.
V zadnjih letih življenja je bival v stiškem samostanu, je pa v Radečah daroval tako novo mašo leta 1915, kot zlato mašo petdeset let kasneje, leta 1965. Vmes pa je bil daleč stran. Na misijonski poti po Afriki je najprej stopal po poteh Ignacija Knobleharja: pridružil se je Combonijevim misijonarjem, redu Sinov presvetega srca Jezusovega, ki so nadaljevali Knobleharjevo delo v Sudanu in drugod. Med njimi je bilo poleg patra Jožefa Musarja kar nekaj Slovencev.
O letih, ko je bil misijonar v Afriki, ni veliko govoril. Zato je Aleš Musar z očetom pred nekaj leti odpotoval v Nemčijo, v Ellwangen, na sedež kombonijancev, kjer so jima prijazno dali na razpolago njihove arhive. Tam hranijo vse, od spričeval s šolanja v Brixnu, do pisem, ki jih je pater Jožef pisal ročno, s skrbno pisavo, kakršno so se učili v letih pred prvo svetovno vojno.
Leta 1920 je odpotoval v Sudan, kmalu za tem pa se je red razdelil na nemško in italijansko vejo. Nemški so dodelili misijonske province v Južni Afriki, v Transvaalu. Tako je iz Egipta odpotoval v Južno Afriko in tam ostal do leta 1932.
V Južni Afriki so kombonijanci zgradili vrsto misijonov s šolami in bolnišnicami, kar delajo še danes. Pater Jožef Musar je postal provincial in kot tak član generalnega kapitlja, ki je jeseni leta 1932 volil novega vrhovnega predstojnika reda, drugega po vrsti. Na to mesto je bil izvoljen prav pater Jožef Musar. V Afriko se ni več vrnil, je pa kmalu obiskal Ljubljano. V nabito polni Unionski dvorani je imel predavanje, o katerem piše časnik Slovenec. Red je v Dravljah zgradil Knobleharjevo hišo.
Ta je bila hkrati dijaški dom za dijake Škofovih zavodov v Šentvidu. Kombonijance je pater Musar sprva vodil s sedeža v Nemčiji. To so bili težki časi, saj nacistični režim ni bil naklonjen katoliški cerkvi, zlasti ne redu s Slovencem na čelu. Zaradi tega je med leti 1935 in 1938 red vodil iz redovne ustanove pri Gradcu v Avstriji, po Anschlussu pa je odstopil, da bi vsaj nekoliko razbremenil pritisk na red, in se umaknil v Knobleharjevo hišo v Ljubljani. To so po drugi svetovni vojni zaplenili.
Ker mu režim ni dovolil, da se vrne k svojim redovnim bratom, je sprva gostoval pri jezuitih, na koncu pa v cistercijanskem samostanu v Stični. Obstoja verjetnost, da je pater Jožef Musar posredno povezan tudi z Rusko dačo. Namreč, Radeče pri Zidanem mostu so rojstni kraj tako patra Jožefa Musarja kot Franca Petriča, ki je Ruski dači v letih pred prvo svetovno vojno dal značilno podobo.
Morda sta se osebno poznala, bila sta sodobnika, čeprav je bil Petrič 21 let starejši. Prava povezava med njima pa se skriva v knjižnici Ruske dače. Zelo so zanimiva leta, ki jih je pater Jožef Musar preživel v misijonih Sudana in Južne Afrike. Za opis teh let je poskrbel kar pater sam. Leta 1932 in 1933 je v enajstih člankih opisal svoje misijonske poti.
Članki so bili natisnjeni v mesečniku »Stern der Neger«, ki so ga izdajali Combonijevi misijonarji. Seveda so napisani v nemščini in natisnjeni v tedaj običajni gotici. Za pomoč pri ohranjanju tega dragocenega gradiva se je Aleš Musar obrnil tudi na Narodno in univerzitetno knjižnico, ki ima v dLib številne publikacije, natisnjene v gotici.
Digitalizacija gradiva v Sloveniji je izjemen projekt, ki je mnoge vire približal širši javnosti. Omogočeno je iskanje po tekstu, tudi če je ta v gotici, in kopiranje teksta v kakšen laže čitljiv zapis. Vodstvo NUK je Alešu Musarju takoj zaupalo podatek, katero podjetje obvlada inteligentno digitalizacijo.
Ko pa so bili seznanjeni z razlogom in po pregledu vzorčnih izvodov mesečnika iz leta 1932, je vodstvo NUK presodilo, da ima »Stern der Neger« tak pomen za dokumentiranje dela Slovencev v širšem prostoru, da mu je mesto v Digitalni knjižnici Slovenije – če je zagotovljena izposoja vseh letnikov mesečnika. Combonijevi misijonarji so prošnjo družine z veseljem sprejeli, tako da si je družina v Nemčiji izposodila celoten arhiv mesečnika »Stern der Neger«, ki ga je podjetje Microcop v Ljubljano skeniralo.
Ruska dača pa je organizacijsko in finančno podprlo ta projekt.Danes smo ponosni, da so vsi letniki tega časopisa, v katerega so pisali tudi slovenski misijonarji, na razpolago vsakomur prek svetovnega spleta. V knjižnici Ruske dače pa hranimo originalen izvod mesečnika iz leta 1934, ki nam ga je podarila knjižnica kombonijancev iz Ellwangna, in knjigo o zgodovini reda, ki jo je napisal njihov arhivar. Želimo vam lepe velikonočne praznike. Ostanite doma, da se bomo ob spoštovanju omejitev lahko kmalu srečali. Tega se neizmerno veselimo.
