Danes se bomo posvetili zelo zanimivi zgodbi, ki je povezana z največjo sliko, ki jo hranimo v Ruski dači. Tako je velika, da smo ji našli prostor v sprejemnem hodniku, meri pa skoraj dva metra v višino. Gre za sliko Svete Helene. Mnogi jo poznate kot zaveznico in borko za krščanstvo. Predno razkrijemo njeno vlogo na Ruski dači, naj vas spomnimo, da je pri nas vsak predmet, vsaka slika, dekoracija, krožnik, knjiga, torej vse − kar je moč videti − tam z razlogom. Vsi predmeti zaokrožajo in povezujejo zgodbe, ki jih opredeljuje določen čas, osebe ali dogodki.
Sveta Helena je bila mati Konstantina Velikega, tistega rimskega cesarja, ki je prenehal preganjati kristjane in z Milanskim ediktom priznal krščanstvo kot enakopravno religijo. Njeno sliko je ustvaril avstrijski umetnik in umetniški kritik Adalbert Franz Seligmann, ki je tudi živel v času razcveta naše Ruske dače.
Rojen je bil namreč 1862, umrl pa je 1945. Slika je sestavljena iz petih delov, ki so bili najverjetneje narejeni kot dizajn za okno iz barvnega stekla v cerkvi. Kot kaže, njegova ideja ni bila realizirana, tako da je bilo delo na koncu pripravljeno kot slika. Narejena je kot kombinacija barvnih kred in akvarela.
Helena je bila Grkinja iz Bitinije, preprostega porekla, hčerka gostilničarja. Bila je zelo lepa in imela dober, ljudem naklonjen značaj. Poročila se je z visokim rimskim oficirjem Konstancijem Klorom. Pogosto se najdejo zapisi, da sta prav zaradi različnih družbenih položajev le živela skupaj in nista bila poročena. Konec februarja 271 ali pa je bilo to morebiti leta 272, povsem zanesljivih podatkov ni, se jima je rodil sin Konstantin, kasneje poznan kot Konstantin I. Veliki.
Helenino življenje je bilo polno preobratov in precej razburljivo. Da bi okrepil vezi s cesarjem Maksimijanom, se je Konstacij Klor ločil od Helene in se leta 293 poročil z Maksimijanovo hčerko Teodoro. Takrat je bil v Milanu tudi uradno imenovan za njegovega pod-cezarja. Imel je uspešno vojaško kariero. Med načrtovanjem novih vojaških pohodov v Eboracumu – današnjem Yorku – je 25. julija 306 umrl. Malo pred smrtjo je vojski za svojega naslednika priporočil sina Konstantina, ki ga je imel s Heleno, četudi je imel s Teodoro še šest otrok, tri sinove in tri hčerke. Legije v Yorku so po Konstancijevi smrti Konstantina razglasile za cesarja.
Konstantin je bil prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo. Mater Heleno je vzel k sebi in ji dal vse časti. Leta 312 se je Helena dala celo od njega krstiti. Nato se je vneto trudila za širitev krščanstva in razvijala dobrodelne ustanove.
Konstantin je leta 313 po vsem cesarstvu razglasil versko svobodo. Na liturgičnem koledarju Vzhodne pravoslavne Cerkve in vzhodnih katoliških Cerkva bizantinskega obreda sta Konstantin in njegova mati Helena zapisana kot svetnika. Latinska Cerkev mu svetništva ne priznava, za zasluge za krščanstvo pa je Konstantinu dala naslov Veliki.
Izvedel je več reform. Staro grško kolonijo Bizanc je pretvoril v novo administrativno središče Rimskega cesarstva, Novi Rim, kasneje Konstantinopel, ki je bil kasneje več kot tisoč let prestolnica Bizantinskega cesarstva. Cesarica Helena − borka za krščanstvo − je umrla sedem let pred sinom, cesarjem Konstantinom Velikim, 18. avgusta 330.
Naš moto, vodilo delovanja Ruske dače, črpamo prav iz te slike: FIDELITAS ET ERUDITIO − zvestoba in znanje. Pri obnovi in opremljanju vile nas namreč vodi zvestoba originalnemu stanju.
Za to smo potrebovali in še vedno potrebujemo veliko znanja, tako svojega kot naših izvrstnih sodelavcev in izvajalcev. Pri vsem skupaj pa je bilo včasih treba imeti kar nekaj vere, da nam bo ta precej zahteven podvig uspel.
Vrata kavarne Ruska dače s čudovitim letnim vrtom ter z vrsto kulturnimi dogodki, odpiramo junija 2020. Prijazno vabljeni, da nas obiščete, delovni čas in program pa bosta na ogled tudi na naši spletni strani.