V tokratni zgodbi iz Ruske dače bomo ugotavljali, ali je obnova Ljubljane, ki jo je leta 1895 prizadel hud potres, vplivala na odločitev Franca Petriča, da je obnovil hišo v Zgornjih Gameljnah v neslovenski tip hiše, edinstven v našem prostoru, ki je bil zato razglašen za kulturni spomenik. V vilo Ruska dača.
Glede na močno potresno dejavnost v zadnjem letu, ki so jo vsaj dvakrat tragično občutili naši sosedje na Hrvaškem, pa tudi mi v Sloveniji, je tema res aktualna. Tudi časovno, saj je zaznamoval takratno velikonočno slavje.
Ljubljanski potres leta 1895 je bil rušilni, s podobnimi posledicami kot so jih zabeležili sosedje najprej v Zagrebu in nato tudi v Petrinji. Zatreslo se je na velikonočno nedeljo, 14. aprila ob 20. uri in 17 minut po svetovnem času (UTC). Žarišče je bilo v globini 16 km, njegova magnituda je bila 6,1. Največje učinke, med VIII. in IX. stopnjo po EMS, je potres dosegel prav na območju mesta Ljubljane, Ljubljanskega barja in do Vodic na severu. Potresni sunek je zajel območje okoli 385.000 km2. Največje poškodbe so nastale v premeru 18 km, od Iga do Vodic. Njegovo moč je razbrati tudi iz dejstva, da so potres čutili prebivalci Dunaja, Splita ter v italijanskih mestih Assisi, Firence in Alessandria.
Potresni sunki so se vrstili vso noč. Ljudje se niso mogli vrniti v svoje domove, zato so bili polni vsi ljubljanski parki in trgi. Sreča je bila, da je večina zapuščala hiše šele, ko je minil prvi potresni sunek, zato padajoče opeke niso poškodovale večjega števila ljudi. V Ljubljani in okolici je umrlo sedem oseb, nekaj jih je bilo ranjenih, v Vodicah pa je zasulo tri otroke. Smrtne poškodbe so večinoma povzročili odpadli deli dimnikov in strešnikov, nekatere pa so zasuli podrti stropi. Nekaj jih je umrlo celo med reševanjem. Ljubljanski občinski svet je takoj naslednje dopoldne sprejel nekaj nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim prebivalcem. Poskrbeli so za varnostne ukrepe, postavili policijski nadzor in sprejeli odredbo o ogledu poškodovanih hiš. Ljubljana je imela takrat okoli 31 000 prebivalcev, ki so živeli v približno 1400 zgradbah. Potres je poškodoval okoli 10 % zgradb, ki so jih kasneje večinoma porušili.
In vendar je ta tragedija začetek pomembne, čudovite prenove središča Ljubljane, ki še danes nosi podobo tistega časa. Nanjo smo res ponosni.
Popotresna obnova je pomenila pravi arhitekturni razcvet Ljubljane, ki ga je z zanimanjem spremljal tudi naš Franc Petrič. Na prelomu stoletja še ni bil lastnik Ruske dače, a je živel v centru Ljubljane, tako rekoč v središču potresa. V knjižnici imamo fotografijo njihove hiše tik po potresu, ko so bile okoliške stavbe podprte z lesenimi oporniki. Gledal je, kako so iz ruševin rasle nove stavbe, ki danes dajejo podobo secesijske Ljubljane. Leta 1901 je bila dograjena Krisperjeva hiša, ki jo najdete na križišču Miklošičeve in Tavčarjeve ulice. To je bila prva stanovanjska hiša na takratnem Sodnem, kasneje Slovenskem trgu, danes pa ob Miklošičevem parku. Arhitekt Maks Fabiani jo je zgradil po naročilu ljubljanskega odvetnika Valentina Krisperja v lahkotnem secesijskem slogu in po zgledu dunajske arhitekture.
Nato sta bili leta 1903 dokončani dve pomembni ljubljanski zgradbi, Hribarjeva hiša na današnji Slovenski cesti, takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja in Urbančeva hiša na današnjem Prešernovem trgu. Slednjo je dal zgraditi Feliks Urbanc, trgovec z barvami. Gre za prvo veleblagovnico v Ljubljani, pri kateri se je arhitekt Friedrich Sigismundt zgledoval po sodobnih veleblagovnicah takratnih evropskih prestolnic. Prav na vrhu lahko še danes vidite neobaročni kip Merkurja, zaščitnika trgovcev in trgovske obrti. Večina to čudovito secesijsko hišo danes pozna kot Galerijo Emporium.
Urbančeva hiša je že naslednje leto, 1904, na Prešernovem trgu dobila izjemno lepo »sosedo«, Hauptmanovo hišo. Tej smo ji nekaj časa preprosto rekli kar »ura«, saj je imela v osrednjem delu trgovino z urami. Zgrajena je bila kot mali stolpič za trgovsko dejavnost in s stanovanji že 1873 in v potresu ni bila hudo poškodovana. A je trgovec Adolf Hauptman leta 1904 arhitektu Cirilu Metodu Kochu naročil osvežitev pročelja in strehe. Hiša je dobila podobo modne, dunajske, wagnerjanske secesije. Fasado krasijo barvne keramične ploščice v zeleni, modri in rdeči barvi, usklajeno z zelenimi polknicami, okenskimi okviri in belim ometom.
Se je pa v tistem času iz prostorov magistrata v hišo blizu Hauptmanove, na današnji Čopovi ulici, preselila Mestna hranilnica, ustanovljena že leta 1882. V hiši ji je bilo namenjeno eno nadstropje, čemur je župan Ivan Hribar nasprotoval, češ da je odločitev kratkovidna in da ne upošteva potreb sodobnega bančnega poslovanja. Se pa hiša, ki jo je podpisal sarajevski arhitekt Josip Vancaš, ponaša z edinim ohranjenim avtentičnim secesijskim izveskom v Ljubljani. Leta 1907 smo nato dobili Bambergovo hišo in Ljudsko posojilnico na današnji Miklošičevi ulici. Vsaka od teh hiš ima svojo zgodbo.
Omenimo naj vendarle še, da so v Miklošičevem parku leta 1908 postavili kip cesarju Francu Jožefu kot zahvalo za njegov obisk Ljubljane po potresu. Da imamo v Ruski dači o Francu Jožefu veliko zgodb, to pa že veste. No, ta kip so po razpadu Avstro-Ogrske odstranili, shranjen je v Mestnem muzeju, in na njegov podstavek postavili kip Franca Miklošiča.
Obnovo Ljubljane je pozorno opazoval naš Franc Petrič. Opogumljen z modernim, drugačnim slogom, ki ga je dobilo mesto, je temu dodal še ruski pridih počitniškega doma v Zgornjih Gameljnah. Zato je hiša dobila status vile in zato nosi naziv kulturni spomenik.
Ko se bomo lahko družili, vas tudi tokrat vabimo k nam na ogled vile ali na koncert, gledališko predstavo, praznovanje rojstnega dne, na cesarsko večerjo in še marsikaj drugega.
