Skoraj ni turista, ki iz Rusije ne bi prinesel spominka – ruske babuške, lesene figurice z dobrodušnim dekliškim obrazom, v kateri se skriva še nekaj enakih manjših figuric. Ali jo Slovenci imenujemo babuška zaradi njene trebušaske oblike, čeprav ima največkrat obraz ljubke deklice? Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je babuška v ruskem okolju stara mati; Vzgojila me je babuška. No, Rusi babuško imenujejo matrjoška (матрёшка). Velja za tradicionalno rusko igračo, danes pa je najbolj znan ruski turistični spominek, a ostaja tudi ohranjevalka ruske tradicionalne kulture.
Igrače obstajajo, odkar obstaja človeštvo. Poznale so jih številne stare kulture. Arheologi pa so našli tudi igrače, ki naj bi bile del verskega kulta, torej nekakšni talismani. Slovani so najprej izdelovali igrače za odrasle. V Rusiji so prve znane igrače za otroke iz slame in segajo v 11. st. Izdelovali so jih tudi iz odpadne gline, saj je bilo lončarstvo zelo pomembno. V 19. st. so bile imenitne porcelanaste lutke prave lepotice in so simbolizirale ljubezen in srečo. Četudi so bile igrače v Rusiji izdelane za otroke, so jih kupovali predvsem odrasli za svoje zbirke. Bile so lepe, a tudi drage.
Prvo matrjoško so leta 1890 izrezljali oziroma izdelali v delavnici otroških igrač A. I. Mamontova, brata znanega ruskega industrialca. Žena Mamontova naj bi potovala po Japonski in s potovanja prinesla figurico japonskega boga, enega od sedem japonskih bogov plodnosti, ki so ga Rusi poimenovali Fukurum, čeprav Japonci tega izraza niso poznali. Japonska figurica je že bila skrivnostno dvodelna; ko si jo odprl, je bila v njej manjša figurica.
Rusko figurico, prvo matrjoško, je v Mamontovi delavnici izklesal Vasilij Zvjozdočkin, oblikoval pa jo je Sergej Vasiljevič Maljutin. To je bilo osem figuric; prva, okrogolična kmečka deklica z rutico na glavi in oblečena v narodno nošo, je v roki držala petelina, v njej je bilo še pet deklic in en fantek, najmanjša, nedeljiva figurica, je predstavljala dojenčka.
Leta 1900 je žena Mamontova na Svetovni razstavi v Parizu predstavila te nove ruske igrače, ki so dobile bronasto medaljo. In kmalu so jih začeli širše izdelovati po Rusiji, naročali so jih tudi Francozi. Znano središče za izdelovanje matrjošk je bilo v Sergijevem Posadu v bližini Moskve. Danes je najbolj znano središče, kjer izdelujejo matrjoške, Semjonovo v pokrajini Nižni Novogorod, kjer se je rodil Maksim Gorki.
Prav matrjoške iz Semjonova so najbolj tradicionalne – pri izdelavi sledijo ruski tradiciji. Ime matrjoška morda izhaja iz ruskega ženskega imena Marija, Maša, Manja ali pa kar iz imena Matrjona, saj je bilo to žensko ime takrat v Rusiji zelo pogosto. V osnovi imena Matrjona najdemo staroslovansko oziroma že indoevropsko besedo mati, ki asociira na družino, družinsko mater, ki je mlada, kipi od zdravja in ljubezni do svoje družine.
Način izdelovanja matrjošk se vse do danes ni veliko spremenil. Še vedno so to dvodelne votle figurice iz dobro posušenega lipovega ali brezovega lesa, zložene ena v drugo, zadnja pa je vedno nedeljiva. Danes so to skoraj vedno deklice, različno oblečene z različnimi predmeti v rokah in različno barvno poslikane. Razlikujejo se od pokrajine do pokrajine, a danes ne predstavljajo več le kmečke deklice, ampak včasih pravljične osebe in tudi politične voditelje. Prava tradicionalna matrjoška naj bi v sebi imela še najmanj pet enakih figuric, a imamo tudi take, ki jih v sebi nosijo petdeset ali več. Danes je število figuric ene matrjoške največkrat liho, kar prej ni bilo pravilo; že prva matrjoška je bila sestavljena iz osmih figuric.
Oblikovane so valjasto z glavo in rokami, ki pa so vedno lepo poslikane. Posebna umetnost je ročno barvanje: na njenem predpasniku najdemo motive iz ruskih pravljic, cvetje, ki je posebno značilno za matrjoške, izdelane v Semjonovem, danes pa nosijo na predpasniku celo razne ruske znamenitosti. Izdelovanje je zahtevno, gre za posebno umetnost, ki zahteva dolgoletno učenje. Vsako figurico najprej pobarvajo z osnovno barvo, pogosto so to modra, rdeča ali rumena, nato poslikajo glavo, ruto, nato predpasnik in na koncu še sarafan, tradicionalno rusko žensko obleko brez rokavov, In potem jo je treba še polakirati.
Pri nakupu matrjoške odločijo barve, ki so nam všeč, a tudi njen izraz na obrazu. Včasih iščemo tudi motiv poslikave.
Sopotniki Ruske dače potovanj domov z vseh potovanj po prostrani Rusiji, pa naj bo to Moskva, Sankt Peterburg, skrivnostna, še vedno neznana Sibirija ali Kamčatka, prinesemo matrjoško, ki nas s police spominja na prijetna potovalna doživetja.
