Tudi v času, ko smo zaradi epidemije doma, lahko v mislih potujemo po svetu in tako še bolj pozorno načrtujemo naša popotovanja. V Ruski dači imamo tudi sobo, kjer se skriva pravo bogastvo idej, kam odpotovati: knjižnico. Današnja zgodba vas bo iz knjižnice popeljala v Gruzijo.
V knjižnici Ruske dače se skriva luksuzna izdaja satire Gorje pametnemu, avtorja Aleksandra Gribojedova, enega izmed prvih ruskih satirikov. Knjiga je izšla leta 1917 pri založbi, ki je oskrbovala carski dvor, in je ena zadnjih izdaj pred revolucijo. Vezana je v zeleno svilo s pozlačenimi obrobami, v njej so ročno prilepljene barvne ilustracije, kot kraj izdaje pa je naveden Petrograd.
Med prvo svetovno vojno so namreč Rusi preimenovali Sankt Peterburg v Petrograd, ker je prvotno ime zvenelo preveč nemško. Ime se je ohranilo le eno desetletje.
Po smrti voditelja oktobrske revolucije je mesto za skoraj 70 let postalo Leningrad. Satira Gorje pametnemu je bila za carske cenzorje preostra, tako da je delo prvič izšlo šele leta 1833, že po avtorjevi smrti. Očitno pa ni preveč škodila njegovi karieri. Aleksander Gribojedov je bil ruski diplomat, ki je služboval v Gruziji.
Leta 1828 je na eni izmed zabav v tbilisijskem salonu princa Aleksandra Chavchavadzeja, ki si zasluži čisto svojo zgodbo, takrat komaj šestnajstletna prinčeva hčerka Nino (da, ime ji je bilo princesa Nino) spoznala Aleksandra Gribojedova, ki je bil pri svojih triintridesetih letih znan zapeljivec.
Obveljala je romantična verzija zgodovine, po kateri je šlo za ljubezen na prvi pogled. Z Nino sta bila kmalu poročena. Za poročno darilo je od moža dobila pianino, ki naj bi bil sploh prvi pianino v Gruziji, in ga še danes ponosno pokažejo v dvorcu Tsinandali. Vendar pa mlademu paru ni bilo dano, da bi v miru uživala.
Gribojedov je že po nekaj mesecih dobil ukaz, naj odpotuje v Teheran kot ruski ambasador na dvor perzijskega šaha. Z ženo sta odšla na pot, a Nino je zbolela in ostala v mestu Tabriz, da si opomore. Tačas je Gribojedov dopotoval v Teheran in v času, ko so bili Perzijci zelo sovražni do Rusov zaradi pred kratkim izgubljene vojne, prevzel mesto ambasadorja. Kmalu po prihodu je prišlo do spora s šahom in besna množica je napadla zgradbo ambasade. Maloštevilni Rusi so se utrdili v zgradbi in se branili, dokler niso napadalci odkrili strehe in od zgoraj prišli v ambasado. Gribojedov je padel pod streli, tudi vse druge so pobili. Obglavljeno truplo ruskega ambasadorja so tri dni vlačili po mestu in šele nekaj mesecev kasneje so ga uspeli odpeljati iz Teherana.
Po naključju je na prelazu na poti proti Gruziji voz s truplom Gribojedova srečal njegov peterburški prijatelj, pesnik Aleksander Puškin, ki je tedaj potoval po Kavkazu. Posmrtne ostanke Gribojedova, pisca in diplomata ter gruzijskega zeta, so pokopali na tbilisijskem Panteonu. Na njegovem spomeniku je upodobljena mlada, še ne sedemnajstletna Nino, klečeča in v solzah.
Princesa Nino je ostala vdova in je naslednjih tridesetih letih zavrnila številne snubitve znanih Gruzijcev. Vsa Gruzija jo je spoštovala in cenila zaradi zvestobe spominu pokojnega moža in ko je umrla, je bilo tudi njej namenjeno mesto med slavnimi Gruzijci – na Panteonu ob svojem soprogu. Življenje Nino in Aleksandra Gribojedova velja za veliko tragično ljubezensko zgodbo Gruzije.
Prinčevska družina Chavchavadze je v zakladnico gruzijskih zgodb prispevala še nekaj poglavij.
Sestra princese Nino je imela podobno vlogo kot pri nas Primicova Julija; oče obeh, princ Aleksander Chavhavadze, je bil prvi, ki je v Gruziji uvedel evropski način pridelave vina. Tradicionalna gruzijska metoda, stara več tisočletij, je namreč zorenje vina v velikih glinastih vrčih namesto v sodih.
Take zgodbe spoznavamo na poteh z Rusko dačo potovanji.
Letos jeseni, ko bo gotovo že konec omejitev potovanj, bomo odpotovali v Gruzijo in sosednjo Armenijo. Na tej poti je eden od številnih krajev, ki jih bomo obiskali, tudi dvorec Tsinandali, v katerem je Nino preživela svoje otroštvo. Tam je tudi vinska klet princa Aleksandra. Suho belo vino Tsinandali je še danes visoko cenjeno. Vinorodno pokrajino Kakheti, kjer stoji dvorec rodbine Chavhavadze, obiščemo morda ravno med trgatvijo …
