Okoli pusta, ko gre vsem vendarle malo na smeh, je marsikaj dovoljeno. Zato se bomo podali na »spolzka« tla – na politični parket. Pa ne na sedanjega, ampak na tistega iz leta 1912, ko naj bi se v volitve vpletel gospodar Ruske dače in veletrgovec s pivom Franc Petrič.
Tega leta so bile v Beli Krajini nadomestne volitve za člana deželnega zbora dežele Kranjske. In »naš« Franc Petrič je imel tu kar zanimivo vlogo. Tako pomembno, da so ga omenjali v več časopisih. Naj vas spomnimo, da se gospod Petrič ni ukvarjal s politiko. Bil je veletrgovec s pivom, zastopnik Puntigamske pivovarne iz Graza za deželo Kranjsko. V Ljubljani je imel veliko skladišče, iz katerega je s pivom oskrboval predvsem gostilničarje po vsej deželi Kranjski, tudi v Beli Krajini. Če gre verjeti liberalnim časnikom tistega časa, je za svoje poslovne interese skrbel tudi prek političnih povezav in denarnih prispevkov. To se sliši povsem moderno, kajne?
Volitve v Beli Krajini leta 1912 so imele precej tesen izid. Klerikalni kandidat Dermastia je dobil le 87 glasov čez 50 %. Liberalci so bili ogorčeni, da se jim je zmaga izmuznila iz rok, in so iskali krivce. Med drugimi so našli tudi Franca Petriča. Časnik Slovenski narod je zapisal, da se je Petrič »vozil ves teden po Belokrajini in s svojim strupenim jezikom vplival na razne gostilničarje in njih goste v prilog Dermastie«. Pa da »se dela v napredni družbi velikega naprednjaka, zabavljajo čez farje, v klerikalni družbi pa pristaša eselesa«.
Vsega, kar se je takrat dogajalo, sicer zgodovina ne beleži, a povsem možno je, da je res agitiral. In to bi celo lahko vplivalo na njegov posel s pivom.
Slovenski dom, še en časopis tistega časa, je namreč napletel zgodbo o povezavi med volitvami in gradnjo železnice … Ne, ne, ne gre za drugi tir? Šlo je kar za prvi tir belokranjske železnice, ki je bila dokončana leta 1914, ko je zapeljal prvi vlak med Novim mestom in Metliko. »Zarota« pa naj bi bila v tem, da je belokranjski klerikalni politik Lončarič kupil veliko mesarijo in se dogovoril s Francem Petričem, da bosta ob trasi bodoče proge odprla vrsto kantin in gostiln, ki bodo oskrbovala delavce – graditelje proge, zavezane pa bodo jemati hrano pri Lončariču, pivo pa pri Petriču. Vse to pa s podporo poslanca Dermastie. Časnik pravzaprav objavlja neke vrste pismo civilne iniciative »neodvisnih kmetov«, ki so zahtevali, da naj posel oskrbe ostane Belokranjcem.
Sliši se skorajda bogokletno. V Beli Krajini naj bi Ljubljančan oskrboval delavce z graškim pivom!
Časnik Jutro je šel še korak naprej. Liberalno in narodnjaško gospodo je obtožil, da je pri njih puntigamsko pivo najbolj priljubljeno, ker je Petrič daroval večji znesek nekemu društvu, za katerega se zanimajo liberalci. Pa čeprav naj bi bil Petrič »eden najbolj nevarnih klerikalcev«. Pa se hitro razkrije, v čigavem interesu je bil ta napad: v drugem delu članka hvalijo Koslerjevo pivovarno, danes pivovarno Union, ki da je domače, slovensko podjetje, ne pa nemško, iz Graza, za katerega mešetari Petrič. Skratka, politika, denar, rumeni tisk …
Tisti časi le niso bili tako drugačni od sedanjih. Kot vrhunec te politično obarvane zgodbe, so Petriča še obtožili, da je zlorabil deželni avto, da je z njim po Beli Krajini prevažal svojega kandidata. Tudi to poznamo danes, le da sliši na »zloraba službenega vozila«.
Očitno se je vse skupaj vrtelo okrog posla. Pivo Puntigamer je bilo tedaj v deželi Kranjski izjemno priljubljeno in najbolj prodajano. Sta pa takrat že obstajali in delovali obe sedanji veliki slovenski pivovarni, Laško in Union. Puntigamer je v Avstriji še vedno med najbolj priljubljenimi znamkami piva. V Sloveniji pa ga danes dobite le v Ruski dači. Malo zato, ker je med pivci piva cenjeno, malo pa v spomin na Franca Petriča in njegove čase.
Po pustu, ko pride pomlad in bodo spet odprti gostinski vrtovi, pa bomo z njim lahko ponovno nazdravili na Ruski dači v Zgornjih Gameljnah.
