Današnja zgodba iz Ruske dače razkriva kavarniške navade in razvade Ljubljančanov pred 1. svetovno vojno. Takrat je bila Ljubljana ena od prestolnic avstro-ogrske monarhije. Skok v preteklost nas postavi v čas meščanske elegance, ko Ljubljana ni bila nepomembno provincialno mesto, kot si danes pogosto predstavljamo. V trgovinah je bilo na razpolago vse, kar je ponujalo cesarstvo, od češkega kristala do dunajske srebrnine. Pa tudi danski porcelan in angleško pohištvo.
Zgodovinski viri pravijo, da je bilo kavarniško življenje v Ljubljani veselo in radoživo že več stoletij nazaj. O tem, da ima Ljubljana tradicijo pitja kave, je pisal že Valvasor, prvo kavarno pa naj bi naša prestolnica dobila že leta 1713. Konec 18. stoletja smo imeli v Ljubljani že sedem kavarn. Sto let kasneje, malo pred hudim velikonočnim potresom leta 1895, je bilo v Ljubljani 14 kavarn, poleg tega pa tudi 174 krčem in vinotočev.
Pravi razcvet kavarniškega življenja je Ljubljana sicer doživela po prvi svetovni vojni, ko je bilo kavarn in gostiln že skoraj 300. Ljubljana je takrat štel približno 50 tisoč prebivalcev. A ostanimo pred 1. svetovno vojno, v času, ko je cvetela tudi naša Ruska dača in je v ljubljanske kavarne zahajal tudi naš Franc Petrič. Takrat je − tako kot danes – v kavarne zahajal bolj ali manj redno skoraj vsak Ljubljančan.
Pred prvo svetovno vojno so moški hodili v kavarno okrog šestih popoldne. Seveda le določen družbeni sloj gospodov, predvsem sami lastniki kavarn in podjetij, kajti drugi so imeli do sedmih ali pol osmih službo. To pa je bil delovnik, kajne? V kavarni so brali časopise, zanimivo pa je, da naročilo pijače ob tovrstnem početju sploh ni bilo obvezno. Lahko so torej le sedeli, prebirali tisti čas najbolj priljubljene časopise, kot Laibacher Zeitung, Wiener Journal, pa Die Neue Freie Presse in Der Welt Spiegel ter uživali v svežih novicah in tudi v kolegialnem klepetu. Glavna trafika, ki je mesto oskrbovala s časopisi, je stala na današnji Slovenski cesti, včasih Titovi, v tistih časih pa Šelenburgovi ulici. Tudi zato je bila verjetno ena najbolj obiskanih kavarn tistega časa Evropa, le korak vstran, na križišču današnje Gosposvetske in Slovenske ceste.
A je Evropi naziv najbolj priljubljene leta 1898 prevzela Narodna kavarna. Ustanovljena je bila že leta 1889 in je sprva delovala na Jurčičevem trgu, nato pa do omenjenega potresa na Kongresnem trgu, v Fischerjevi hiši. Imela je napis »Nationalcafée«, kar je pomenilo, da je bila uradno prva slovenska kavarna. S kavarno je bila združena tudi restavracija Zlatorog, ki je bila tedaj med najelegantnejšimi restavracijami v Ljubljani. Po potresu in obnovi mesta se je začela Ljubljana postopno tudi na zunaj slovenizirati.
Nemški napisi so izginjali, ulični so bili dvojezični. Narodna kavarna se je preselila v Pongratzovo (pozneje Prelogovo) hišo na Dvornem trgu. Čeprav je bil lastnik hiše Nemec, je moral dovoliti kavarnarju Krapešu, da izobesi slovenski napis. Narodna kavarna je sprejemala in razvajala goste z dobro pijačo in jedačo, pa tudi s slovenskim časopisjem in kakovostno glasbo in plesom v prenovljeni hiši. Leta 1910 je Krapeš poskrbel za preureditev dveh sob v eno prostorno in vanjo umestil biljardno mizo.
V novi kavarni se je razvilo živahno življenje. Postala je središče Ljubljane. Tu so se sestajali politiki, uradniki in literati, intelektualci, umetniki in advokati, trgovci, premožnejši in drugi napredno misleči ljudje. Velik del vsakdanjega slovenskega narodnega življenja pred prvo svetovno vojno se je odigral v tej zgradbi. Tu so potekali prvi sestanki raznih krožkov in zborovanj. V obdobju septembrskih demonstracij leta 1908 je bila Narodna kavarna zbirališče vseh sodelujočih. Lastnik Krapeš je bil ves čas na ulici in pomagal pri raznih akcijah.
Priljubljene lokacije tistega časa so bile še Union, takrat najmodernejši hotel s kavarno in restavracijo, kavarne Emona, Merkur, Štrukelj in Slon. V kavarnah so navadno naročali predvsem belo in črno kavo in tudi kapučino. Večina kave je v Ljubljano prihajala iz Trsta, ki je še danes v svetovnem merilu pomembno pristanišče za kavo.
Po dobrih sto letih v mozaik ljubljanskih kavarn dodajamo še eno kavarno. Kavarno Ruska dača v Zg. Gameljnah. Res je, ni v središču mesta, a današnje razdalje nas povezujejo. Naša kavarnica, ki se odpira 1. junija 2020, je prostor z dušo. V sodobni, hitro drveči čas, prinaša vse najlepše iz obdobja meščanskega razcveta Ljubljane in zgodbe iz obdobja pred 1. svetovno vojno.
Obogatili bomo njeno delovanje s številnimi kulturnimi, umetniškimi in aktualnimi pogovornimi vsebinami. Še posebej živahno bo poleti. Pa to še ni vse. Poskrbeli smo, da boste navdušeni tudi s ponudbo najboljše kave, čaja, sladic in drugih priboljškov, ki poleg duše razveseljujejo tudi telo.
Z veseljem vas od 1. junija dalje pričakujemo vsak dan, od ponedeljka do petka, med 12. in 21. uro, ter ob sobotah in nedeljah od 10h do 21h. Do nas vozita mestna avtobusa št. 1b (Mestni log-Gameljne) in št. 8 (Gameljne-Brnčičeva), ob nedeljah in praznikih pa tudi 1b in 1d. Zagotovljeno pa je tudi brezplačno parkirišče. Prisrčno vabljeni!
