Leta 2020 smo na Ruski dači kulturni praznik, Prešernov dan, proslavili z dnevom odprtih vrat. Tedaj smo samo našim tedanjim obiskovalcem pokazali prav posebno izdajo Prešernovih pesmi, prevedenih v nemščino. Letos jo virtualno predstavljamo obiskovalcem naše spletne strani, seveda z vabilom, da si jo ogledate v knjižnici Ruske dače, ko bomo spet začeli z ogledi.
Gre za izbor najbolj slavnih Prešernovih pesmi, ki jih je v nemščino prepesnila Lili Novy. Knjižica, čeprav majhna, je bila izdelana leta 1936 z vso skrbnostjo, ki pritiče najbolj luksuznim izdajam. Izšla je pri Akademski založbi v le 200 oštevilčenih izvodih, izmed katerih je v knjižnici Ruske dače izvod številka 118. Vsakega na notranji strani krasi lastnoročno podpisana in oštevilčena radiranka Božidarja Jakca – mali portret Prešerna, ki ga je slikar ustvaril prav za to izdajo. Na ročno izdelanem papirju jo je natisnila tiskarna Veit iz Vira pri Domžalah. Vezana je v belo pergamentno usnje, ki so ga prav za ta namen pripeljali iz Nemčije, kjer ga je izdelalo podjetje Carl Wildbrett, najstarejši in najuglednejši proizvajalec pergamenta – delajo ga že od leta 1688! Naslov »Prešeren Gedichte« na platnici je na vsak izvod ročno, v treh barvah, napisal priznani grafik in kaligraf Stanko Gladnik. Vsak detajl je bil torej dobro premišljen, da je nastala izjemno reprezentativna knjiga. A največja dragocenost v njej so vrhunski prevodi slovensko-nemške pesnice in prevajalke Lili Novy. Čudovit primer je njeno prepesnjenje celotnega Sonetnega venca. Ne le, da vsak izmed štirinajstih prevedenih Prešernovih sonetov ohranja pesniško formo in vsebino originala, prve vrstice se, tako kot pri Prešernu, sestavijo v znamenite Magistrale. Prve črke verzov Magistral dajo pri Prešernu posvetilo »PRIMICOVI JULJI«, pri Lili Novy pa v »AN JULIA PRIMITZ«, tako kot so v nemščini zapisovali priimek Prešernove neuslišane ljubezni. Pravo mojstrstvo prevoda je v tem, da so slovenski in nemški verzi vsebinsko enakovredni. Le primerjajte verz po verz s Prešernovim originalom!
Za tako vrhunsko prepesnjenje mora biti prevajalec pravzaprav pesnik v obeh jezikih. Lili Novy je to bila. Rojena je bila leta 1885 v avstrijskem Gradcu kot Elizabeta pl. Haumeder, hči nemškega očeta in slovenske matere. Oba jezika sta ji bila torej položena že v zibko. Zase je pesnila v nemščini in na spodbudo družine svoje pesmi tudi objavila. Po selitvi v Ljubljano je začela prevajati pesmi slovenskih avtorjev v nemščino, poleg Prešerna tudi Župančiča, Ketteja, Murna, Gradnika in Cankarja. Pisala pa je tudi v slovenščini: članke, otroške pesmi, pa tudi vrhunske prevode Goethejeve poezije.
Ob tem velja spomniti, da je tudi France Prešeren obvladal oba jezika. Njegov izjemni prispevek k razvoju slovenskega jezika je v tem, da je le nekaj desetletij po prvih literarnih poskusih v slovenščini naš jezik povzdignil med tiste, v katerih so mogoči vrhunci pesniškega ustvarjanja. To so mu priznavali ne le slovenski sodobniki, ampak tudi literarni ustvarjalci v drugih jezikih, vključno z nemščino. Ne smemo pozabiti, da je bilo v tistem obdobju obvladanje nemškega jezika nujno za izobraževanje, delo in tudi mednarodno korespondenco. Prešeren se je že v Ljubljani šolal v nemškem jeziku, študij prava na Dunaju pa je seveda prav tako potekal v nemščini. Tudi pravniško delo, vključno z advokaturo, je bilo vezano izključno na nemščino. Slovenščina je bila na sodiščih lahko le jezik sporazumevanja (če stranka ni govorila nemško), vsa pisanja in sodbe pa so bile v nemščini.
Tudi večina Prešernove korespondence je v nemščini, celo pisma Matiji Čopu in Stanku Vrazu. France Prešeren je bil torej sposoben pisanja, pa tudi pesnjenja v nemškem jeziku – več deset nemških pesmi nam je zapustil. S svojim poznavanjem obeh jezikov je odločilno prispeval k spoznanju, da je lahko slovenski literarni jezik enakovreden kateremukoli drugemu. To je lepo dokazal s prepesnjenjem balade Lenora Gottfrieda Bürgerja, ki je predstavljala temelj razvoja nemške romantične poezije. V slovenščino jo je prvi prevedel Žiga Zois, Prešeren pa se je lotil izziva pravega prepesnjenja. Poznavalci obeh jezikov so pripravljeni priznati, da je Prešernova Lenora po pesniški kvaliteti vsaj enakovredna nemškemu izvirniku. Prešeren je v slovenščini mojstrsko uporabljal številne pesniške oblike: sonet, terza rima, orientalske gazele pa je s Prešernom slovenščina celo več kot stoletje pred angleščino.
France Prešeren je med študijem na Dunaju spoznal grofa Antona Alexandra von Auersperga iz dolenjske veje te starodavne plemiške rodbine. Z njim sta se šla pesniško »igro« obeh jezikov. Lep primer je njuno skupno branje Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske v knjižnici Auerspergov v gradu Šrajbarjev Turn pri Krškem. Isto kranjsko legendo sta uporabila vsak za svojo pesnitev: Prešeren je v slovenščini napisal pesnitev Povodni mož, Auersperg pa v nemščini Die Strombraut (Rečna nevesta). Med seboj sta si prevajala pesmi. Prešeren je prevedel Auerspergovo »Venezianer-Trias« in jo nekoliko zbadljivo naslovil »Tri želje Anastazija Zelenca«. Auersperg je namreč pisal pod psevdonimom Anastasius Grün in pod tem imenom zaslovel kot romantični pesnik v nemško govorečem prostoru. Ko je Prešeren umrl, je Auersperg, tedaj že ugledni in vplivni politik, za nekrolog prepesnil dva verza Prešernove »Pevcu«:
Za časa Prešernovega življenja in v mnogočem po njegovi zaslugi je slovenščina obveljala za enakovreden literarni jezik, četudi je trajalo še nekaj desetletij, da je postala enakopravna tudi v šolstvu, sodstvu in javni upravi. Velja pa opozoriti, da je bilo na slovenskih tleh kar nekaj ustvarjalcev nemškega rodu in v nemškem jeziku. Grof Anton Alexander von Auersperg je gotovo eden izmed njih. V knjižnici Ruske dače z veseljem pokažemo prvo izdajo njegovih poezij (»Gedichte«), ki so izšle leta 1837 (torej v času njegovega prijateljevanja s Prešernom) v Leipzigu.
V Petričevi spalnici Ruske dače nad posteljo visi nočni prizor reke s polnim mesecem, ki ga je naslikal Gilbert von Canal, danes skoraj pozabljeni krajinar, ki je bil rojen v letu Prešernove smrti, 1849, v Ljubljani.
Po šolanju na Dunaju je ustvarjal v severni Nemčiji in na Nizozemskem, po selitvi v München pa je tam dobil celo naziv »kraljevi profesor« (Königliche Professor). Razstavljal je Berlinu, Münchnu in Düsseldorfu, kjer njegove slike hranijo ugledni muzeji kot so Nationalgalerie Berlin, Neue Pinakothek München, Städtische Galerie Düsseldorf in Neue Museum Weimar.
Pa vendarle je kot rojeni Ljubljančan malo tudi »naš«, prav tako kot grof Anton Alexander von Auersperg. Ob kulturnem prazniku, ki ga praznujemo v spomin na Franceta Prešerna, je prav, da spomnimo, da je naš največji pesnik ustvarjal tudi v nemščini. Ustvarjal je v kulturnem prostoru, ki je bilo v 19. stoletju večjezično. Gotovo smo lahko dovolj samozavestni, da tedanjim nasprotjem navkljub tudi umetnike z ozemlja Slovenije, ki so bili nemškega (ali kakega drugega) rodu, ali pa so ustvarjali v nemškem jeziku, štejemo v našo kulturno dediščino.
V času Franca Petriča in zlatih let Ruske dače tik pred prvo svetovno vojno so bila ta nasprotja na vrhuncu. Prav zato obiskovalcem Ruske dače z umetninami in zgodbami predstavimo tudi ta vidik tistega časa.
