Ko se leto prelomi, je vedno čas za pregled opravljenega. Za nekakšno bilanco, ki ni nujno povezana zgolj s številkami – te so v poslu vsekakor pomembne – pa vendar je pomembno tudi, kaj smo naredili, kakšno sled in spremembe s svojim delom puščamo v družbi, koliko ljudem smo spremenili življenja, jim mogoče celo priklicali nasmeh na obraz.
V tovrstnem »bilančnem« pregledu za leto 2020 ne moremo mimo največjega priznanja, ki ga podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, to je Steletovo priznanje. Najuglednejši slovenski konservatorji so to priznanje 7. septembra 2020 podelili lastniku Ruske dače in investitorju dr. Alešu Musarju ter ekipi strokovnjakov, ki so pomagali pri prenovi, konservatorki Damjani Pediček Terseglav in restavratorju, direktorju podjetja GNOM, Jožefu Drešarju za celovito prenovo in vzorčno revitalizacijo Ruske dače.
Na to priznanje smo res vsi skupaj zelo ponosni. Ne gre le za klišejsko misel, da je to priznanje za vse, kar smo naredili – to priznanje pomeni mnogo več. Prvič se je namreč zgodilo, da je bilo podeljeno investitorju. To je izjemno pomembno sporočilo vsem, ki so lastniki dragocenih, starih objektov, pa bi jih po sili najmanjšega odpora najraje porušili in tam zgradili nekaj novega, modernega. Da ohranjamo našo identiteto, našo različnost v svetovni skupnosti narodov, ni potrebno rušiti tega, kar je bilo ustvarjeno v preteklosti in si izmišljati novosti. Našo inovativnost, naš značaj in nacionalno držo lahko mnogo bolj plemenito izkazujemo s tem, kako preteklost povezati s sodobnostjo, kako zgraditi most med dvema časovnima obdobjema in pripeljati ljudi prek tega mostu, da bodo znali razumeti, začutiti, doživeti življenje, ki bi brez tega mostu utonilo v pozabo. V neznanje.
S sodelovanjem strokovnjakov za varstvo dediščine in našimi strokovnjaki marketinga, oblikovanja, organizacije dela in vodenja, smo vzorno rešil problematiko povsem zanemarjenega, zapuščenega in praznega objekta. Zapuščina prednikov je postala naš izziv in navdih za nadgradnjo te snovne in nesnovne dediščine.
Na osnovi temeljite analize smo obnovo vodili s tenkočutnim pristopom. Pretehtali smo vrednost vsakega zgodovinskega obdobja in posameznega detajla objekta. Vsem skupaj je bil izziv ohranjati vsak lesen element ali navidezno skromno poslikavo. Naša konservatorka nas je premišljeno usmerjala, diktirala ohranjanje kakovostnih dediščinskih elementov in dosegli smo to nujno vidno in vsebinsko uravnoteženost. Za nas so bili pomembni tako nekdanji lastniki, kot posamezni elementi, tlaki, unikatni kasetirani stropovi, stilni poudarki, materiali.
Vsaka podrobnost je bila naši ekipi navdih za nadgradnjo in dosledno dopolnjevanje vsebin določenega prostora in časa.
Omenili smo že, da je bila dača ob nakupu popolnoma prazna. Ko je bila prenovljena, je bila dopolnjena z opremo, ki je časovno, vsebinsko in funkcionalno povezana z zgodovino kraja, objekta, z osebami, ki so delale in živele tam ali z lastnikom samim. Simbolično je tako nastala skrinja dediščinskih zakladov, ki se prelivajo v veselje obiskovalcev s premišljenim vodenim ogledom, s spominkom, z razkošno Cesarsko večerjo, ki prerašča v kulinarično izjemnost in gledališko predstavo, kjer se dediščino vidi, sliši, okusi in občuti.
Vse smo prilagodili žlahtni in raznoliki javni rabi objekta. Podobnega primera v Sloveniji ni bilo, pravijo slovenski konservatorji, vse od časa, ko je Rado Hribar prenavljal in z nasveti arhitekta Osolina opremljal dvorec Strmol. »Seveda sem počaščen ob zapisu, da sem osebno uspel obuditi tradicijo osveščenih mecenov, podpornikov umetnostnega ustvarjanja, kakršni so bili pogosti v renesansi«, pravi dr. Aleš Musar. Prav renesansa Ruske dače, ki bi jo večina lastnikov zamenjala z brezdušno in brezosebno predmestno stavbo, je vzorec, kakršnemu naj bi sledili drugi osveščeni lastniki skupaj s strokovnjaki in njihovim znanjem. In s tem se vračamo na začetek prav tega zapisa – pomembno je, kakšno sled puščamo v družbi.