Zgodbo o obnovi začenjamo z inšpekcijo. Že napoved obiska takšne institucije povzroči nelagodje, kaj šele inšpekcijska odločba! Verjetno ste najprej pomislili, da je inšpekcijski obisk odkril kakšne nepravilnosti na Ruski dači. Prav nasprotno!
Ko smo Rusko dačo pred dobrimi tremi leti kupili na dražbi, smo od prejšnjega lastnika podedovali tudi odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije. Ta inšpektorat opravlja nadzor nad slovensko kulturno dediščino in ravnanjem z njo, seveda tudi z nepremičnimi kulturnimi spomeniki. Ugotovili so, da je prejšnji lastnik Rusko dačo puščal v zelo slabem stanju: uničena streha, polomljeni leseni deli, dotrajan balkon, ki je bil v nevarnosti, da se zruši, zatekanje sanitarne vode …
Z inšpekcijsko odločbo so bili tedanjemu lastniku naloženi ukrepi izvedbe nujnih vzdrževalnih del, ki pa smo se jih lotili šele mi. Ko je pristojna inšpektorica ugotovila spremembo lastnika, nas je poklicala in povedali smo ji, da že delamo po postopkih Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Nadzor nad izpolnitvijo zahtev v odločbi je takrat predala naši odgovorni konzervatorki, gospe Damjani Pediček Terseglav. Z njo smo tesno sodelovali v celotnem postopku prenove, ki je močno presegla zahteve za nujna dela iz odločbe.
Zato smo izjemno veseli dejstva, da je Inšpektorat za kulturo in medije Rusko dačo nedavno uvrstil med tri primere uspešne izvedbe ukrepov pri slovenski nepremični kulturni dediščini.
Dosledna prenova kulturnega spomenika je namreč proces, ki vzame svoj čas. Začne se s pripravo konzervatorskega načrta, kjer strokovnjaki med drugim sondirajo vse površine na stavbi: zunaj, znotraj, vrata, strope … Od sedem do 15 plasti nanosov se je nabralo v 130 letih. S temi podatki smo lahko ugotovili, kakšnih barv je bilo kaj v hiši in na njej leta 1908, ko jo je v vilo preuredil Franc Petrič. Barve zunanjosti so bile nekoliko drugačne, kot so jih bili mimoidoči vajeni v zadnjih desetletjih. Ampak danes lahko z gotovostjo zatrdimo, da Ruska dača izgleda tako, kot je v letih pred prvo svetovno vojno.
Mimoidoči ali mimovozeči se boste morebiti spomnili, da je imela Ruska dača pred leti rdečo opečno kritino. In prav ta je bila ena izmed težav, ki je pripomogla h kritičnemu stanju ostrešja. Originalna kritina iz leta 1908 je bila iz tankih vlaknobetonskih plošč, eternita, nekaj originalnih kosov smo našli na frčadi. Potem pa je bila streha pred nekaj desetletji zamenjana z opeko. Ta je bistveno težja od eternita, tako da so se pod njeno težo tramovi ostrešja krivili, pritisnili na balkone in jih počasi lomili. Danes je streha spet iz prvotnega materiala in v enaki barvi, kot jo vidimo na razglednici iz leta 1910.
Med obnovo vile smo našli vrsto skritih biserov. Najljubše so nam stenske poslikave. Pod številnimi plastmi barve so se v sobah v najstarejših dveh plasteh iz 1880 in 1908 pokazale lepe, s šablonami naslikane obrobe. Vse so dokumentirane, za to je poskrbel Zavod za varstvo kulturne dediščine. Naši restavratorji iz podjetja Gnom pa so po prvotnih vzorcih naredili šablone, tako da so poslikave v vseh sobah obnovljene in so take kot pred prvo svetovno vojno.
Največje presenečenje, ki smo ga našli, pa je zagotovo originalni tlak v veži. Pod tremi plastmi ploščic se je nepričakovano pokazal štiribarvni teraco iz Petričevega obdobja. Da ga ohranimo, je bila najhitrejša odločitev med prenovo.
Ruska dača danes tudi formalno po mnenju Inšpektorata za kulturo in medije predstavlja enega izmed vzornih in vzorčnih primerov ter zelo redkih kulturnih spomenikov, ki so v celoti obnovljeni in obujajo svet meščanstva v Sloveniji.
