Zgodovinsko obdobje, ki ga predstavlja vila Ruska dača, je začetek 20. stoletja – tja do leta 1915. Takrat je bil njen lastnik ljubljanski veletrgovec s pivom Franc Petrič. To je bil čas razcveta slovenskega meščanstva, čas relativnega miru, udobja in ugodja, ki ga je leta 1914 prekinila 1. svetovna vojna. Ta čas je v Evropi močno zaznamoval cesar Franc Jožef, vladar takratne mogočne Habsburške monarhije.
V dneh pozne jeseni so minile obletnice vladanja Franca Jožefa, ki je prestol zasedel 2. decembra v revolucionarnem letu 1848, umrl pa sredi 1. svetovne vojne, 21. novembra 1916. Kar 68 let je bil na prestolu, to je četrto najdaljše obdobje vladanja v zgodovini Evrope. Veliko sprememb se je zgodilo v tem času, tudi v Sloveniji. Nikoli pa ni bilo do konca razjasnjeno vprašanje, ali je bil cesar med Slovenci priljubljen ali ne?
Dva vladarja habsburške rodovine sta pri nas pustila tak pečat, da ju še danes omenjamo: Franc Jožef in njegova pra-pra-babica Marija Terezija. Glede priljubljenosti so mnenja deljena. Priljubljenost kažejo tako navdušene hvalnice ob cesarjevih praznikih, kakor tudi žalostinke ob tragičnih izgubah, ki so prizadele vladarsko hišo. Njihovi avtorji so bili vidni takratni slovenski literarni ustvarjalci, cesarski kult pa ponazarjajo tudi uglasbene pesmi, ki so jih prepevali udeleženci proslav in slavnostnih prireditev. »Njemu vsi narodi zvesto so vdani, a vendar od nas mu zvestejšega ni,« je leta 1883 ob cesarjevem obisku ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem in Štajerskem zapisal Simon Gregorčič.
Cesar je govoril tudi nekoliko slovensko in za njegovega časa je slovenščina postala jezik v šolah. Najdejo pa se tudi takšni, ki so zapisali, da je bil Franc Jožef človek brez posebne domišljije in talentov, celo nekoliko hladen in suhoparen, v političnem pogledu pa konservativen.
Kjerkoli med tema dvema pogledoma je prava resnica, ostaja trdno dejstvo, da je bil vpliv Franca Jožefa na slovensko zgodovino zelo močan. Uredbe pod njegovim vodenjem so dale Slovencem možnost za razvoj in v nekaj desetletjih smo napredovali na številnih področjih. Eden izmed pomembnejših projektov, ki so takrat omogočili razvoj Slovenije, je bilo tudi dokončanje Južne železnice, pa obnova Ljubljane po velikem potresu leta 1895.
Tudi v Ruski dači ohranjamo vrsto zgodb, povezanih s Francem Jožefom. Ena od njih se navezuje na zelo spoštljiv in prijateljski odnos cesarja in feldmaršala Radetzkega. Pri nas namreč hranimo umetnino slovenskega slikarja Antona Karingerja, na kateri je prikazan današnji Tivolski grad, takrat imenovan dvorec Turn. Za to sliko se dolgo ni vedelo, da jo je Karinger naslikal, našli pa smo jo na dražbi v tujini in danes je del slovenske likovne zbirke. V Tivolskem gradu si je svojo starost želel preživeti znameniti in cesarju zvest vojskovodja feldmaršal Radetzky. A za nakup dvorca ni imel dovolj denarja. Za rešitev je poskrbel kar sam cesar. V Ruski dači hranimo izvirno pismo takratnega okrajnega glavarja za deželo Kranjsko grofa Gustava Chorinskega, ki ga je v imenu cesarja Franca Jožefa napisal Radetzkemu in ga obvestil o darilu – o dosmrtni uporabi Tivolskega gradu. Radetzky je takrat odprl zgornji del današnjega parka Tivoli za javnost in bil leta 1850 razglašen za častnega meščana Ljubljane.
Slišati je, da se kip feldmaršala Radetzkega, v Ljubljani smo nekdaj imeli kar dva, vrača na eno od svojih izvirnih mest in ko bodo zdravstvene razmere dovoljevale obiske, bomo to tudi v Ruski dači primerno obeležili, vključno s predstavitvijo omenjenega pisma v izvirniku.
Zlata doba Ruske dače, čas družine Petrič, je bila v celoti v času vladanja Franca Jožefa.V tistem času je Ljubljana tudi proslavila 60. obletnico vladanja cesarja. 2. decembra 1908 je ljubljanski garnizon organiziral velik banket v Unionski dvorani. Jedilnik tega banketa smo obnovili v naši Cesarski večerji, ki se odvija na domu Petričevih v septembru 1915. Jedi so bile z vseh koncev monarhije, od donavskih rib, do cesarskega pudinga. Večerja s petimi hodi se namreč prepleta s pravo gledališko predstavo, kjer Franca Petriča igra priljubljeni igralec Jernej Kuntner, nastopajo pa še žena, hčerki Marija in Anica, strežaj, vojaki … Premiero smo imeli septembra.
Čim bodo razmere dovoljevale, bodo na vrsti naslednje uprizoritve. Naj pa vam izdamo le še eno podrobnost: podnaslov Cesarske večerje je »Večerja s petimi hodi in eno aretacijo«. Več pa ne povemo vnaprej! In čisto za konec le še to, da v Ruski dači lahko jeste kot presvitli cesar Franc Jožef in se pri tem še zabavate.
