V času karantene in drugih vrst odrekanj je tudi pijača nehote manj pogosta tema. Zato danes v branje ponujamo zgodbo o načinih in ritualih pitja v času pred prvo svetovno vojno. Ruska dača namreč povezuje različne kulture, okuse in želje po pestrosti, tudi takrat, ko gre za pijače. Zagotavljamo, da je branje zanimivo in poučno.
Pijača, najsi bo čaj, kava, pivo, šampanjec ali kaj krepkejšega, je od nekdaj sodila v del ponudbe in gostoljubja vile Ruska dača. Ker odpiramo temo tudi alkoholnih pijač, naj zato najprej izpolnimo zakonsko dolžnost in bralcem sporočimo, da minister za zdravje opozarja, da uživanje alkohola lahko škoduje zdravju. Uživajte ga odgovorno in zmerno, predvsem pa nikoli, če vozite.
Današnjo zgodbo začenjamo kar z gospodom Francem Petričem, lastnikom Ruske dače od leta 1907 do 1915, ki je hišo leta 1908 preuredil v Rusko dačo in dosegel, da je bila takrat v zemljiško knjigo vpisana kot vila. Gospod Petrič je bil premožen Ljubljančan, ki je svoje premoženje plemenitil s podjetništvom. Bil je zastopnik graške pivovarne Puntigam, kjer še danes varijo dobro poznano in priljubljeno pivo.
Nobenega dvoma ni, da je bilo pivo v času gospoda Petriča vedno na voljo za obiskovalce in goste v hiši in da je tudi z domačim gostoljubjem gospod Petrič krepil svoje poslovne vezi. Pivo je bilo tedaj cenjeno tudi v visokih krogih. Na jedilniku svečanega banketa v čast 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa, ki je bil decembra 1908 v Ljubljani, je navedena tudi pijača, ki so jo stregli.
Najprej pivo, Pilsner Urquell, potem pa avstrijsko peneče vino. Tudi danes lahko ljubitelji zlato rumene pijače v Ruski dači dobite pivo katere od znamk, ki jih je pil že gospod Petrič. Pivo je bilo verjetno najbolj priljubljena in tudi vsakdanja pijača moških v Ruski dači, a najbolj prestižni značaj je imel šampanjec, ki so ga pile tudi dame. Verjamemo, da je bil gospod Petrič pri tem tako radodaren kot tudi izbirčen in je zagotavljal le vrhunske znamke. Za šampanjec se splača malo potruditi in izbirati. Je namreč najboljše in najslavnejše peneče vino na svetu. Prihaja iz Šampanje, najbolj prepoznavne vinorodne pokrajine na svetu za peneča vina. Samo peneča vina iz te francoske regije, ki so pripravljena zgolj in samo na tradicionalni, šampanjski način, se lahko imenujejo šampanjec. Zaradi narave svojega posla je Petrič veliko potoval in z izkušnjami iz tujine oblikoval tudi domače trende, kot je kozarec šampanjca za dobrodošlico v hiši.
Ima pa šampanjec prav posebna pravila za pitje, ki so mnogo bolj »svobodna«, kot to velja za druge pijače z vsebnostjo alkohola. Privilegij te najbolj ugledne pijače na svetu namreč je, da ga je dovoljeno piti ves dan – od sedmih zjutraj do enih ponoči. Po pravem šampanjcu tudi ni glavobolov.
Z velikim ponosom lahko povemo, da imamo v Ruski dači za naše goste in kupce svoj pravi šampanjec znamke Ruska dača. Naš šampanjec je sploh prvi, ki nosi naziv slovenske blagovne znamke. Prihaja iz odličnih vinogradov hiše Vilmart, s pobočij vasi Rilly la Montagne v Šampanji. Pri izboru nam je svetoval velik poznavalec vin Robert Gorjak, s katerim smo se osredotočili na smer, ki najbolj odraža odličnost in prefinjen karakter Ruske dače.
S šampanjcem so se že takrat dogodki začeli, s kakšno drugačno kapljico pa zaključili. Tiste drugačne kapljice so gospodje zase in za svoje goste hranili na prav poseben način. Izbrane pijače in kozarčke zanje so imeli v posebni zaklenjeni skrinjici, ki se ji je reklo tantalus. Enega, iz pozlačenega lesa in kristala, imamo v knjižnici Ruske dače. Ime je dobil po kralju Tantalu iz grške mitologije, ki se je za svoje grehe pokoril v Hadu. Do vratu je bil v vodi, ampak ko je želel piti, se mu je voda izmaknila. Temu rečemo Tantalove muke, in pri tantalusu gre za podoben princip. Osebje v hiši je gospodovo pijačo videlo, do nje pa ni moglo, le gospodar, pri nas gospod Petrič, je imel ključ. Za svoje goste ga je odklenil in ponudil konjak, viski, vodko ali port.
Da, tudi port. Med zgodbami z Ruske dače imamo tudi zanimiv ritual pitja portskega vina. Pass the Port je res posebno doživetje, ki izhaja iz Anglije. Zgodbo o portu smo sicer že zapisali. A je tako zanimiva in drugačna, da jo omenimo ponovno. Vsakokrat v njej tudi mi najdemo novo, čudovito podrobnost.
Ostajamo polni upanja, da se skupaj z vami kmalu podamo na potovanje skozi naše zgodbe v živo in na priložnost, da skupaj dvignemo kozarce. Do takrat ostanite še naprej na naši strani in ostanite doma.
