Tisti, ki ste nas že obiskali, ste se v vilo Ruska dača, v njeno ponovno oživljanje, v zgodbe, ki so bile s tem razkrite, celo v sámo posestvo, takoj zaljubili. Tisti, ki do nas še niste uspeli priti, se še boste. To vam obljubljamo. Ruska dača je romantično posestvo ob lokalni cesti v Zg. Gameljnah, ki ga ni moč zgrešiti. Do ceste ga loči potok Gameljščica, ki celotni lokaciji daje še poseben pečat, neke vrste umirjenost, a hkrati dinamiko. Ko obiskovalec stopi na dačo, začuti metuljčke, vznemirljiva čustva. Tudi zato je Ruska dača idealen prostor za zaljubljence. In poroke.
Kar nekaj lepih ljubezenskih zgodb skrivamo na romantični dači. Če boste imeli srečo, boste prvo zagledali že na valovih Gameljščice, kjer si prav ljubko dvorita lokalni raček in račka. Nekakšni domači maskoti, ki dajeta potoku življenje.
Sicer pa prvo ljubezensko zgodbo namenjamo nekdanjemu lastniku Francu Petriču. Tistemu veletrgovcu in posestniku iz Ljubljane, ki je leta 1907 kupil Rusko dačo in jo nato preobrazil v lepotico ruskega značaja in izgleda. Leta 1908, ko je bila prenova hiše končana, je tudi v zemljiški knjigi dobila status vile. Franc Petrič je bil srečno in tudi bogato poročen s soprogo Marijo.
Na lepo harmonijo in uravnoteženost njune zveze bi lahko simbolično pogledali tudi skozi njune potomce, saj sta imela dve hčerki in dva sinova. Med tednom so živeli v Ljubljani, stanovali so prav v središču mesta, vikende pa so preživljali v Zgornjih Gameljnah, v vili Ruska dača, ki je bila njihova počitniška podeželska hiša.
Marija je, takrat je bilo pač tako, možu stala ob strani v dobrem in slabem, ga podpirala v njegovih podjetniških ambicijah, Franc pa ji je naklonjenost vračal s spoštovanjem njene vloge gostiteljice in prve dame družabnih večerov, ki sta jih organizirala za takratno meščansko elito. Prav imenitno so se imeli. In radi so se imeli.
Dan žena smo letos v Ruski dači namenili Katarini Veliki, najbolj poznani ruski vladarici in materi velike Rusije. A Katarina sploh ni bila Rusinja. Rojena je bila kot nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Pruskemu kralju Frideriku II. se je zdela primerna za poroko z ruskim prestolonaslednikom Petrom Fjodorovičem, kasnejšim carjem Petrom III. Poročila sta se leta 1745, ko je ona imela komaj 15 let. Sprejela je rusko pravoslavno vero in se preimenovala v Katarino Aleksejevno Rusko. A njun zakon ni bil romantična ljubezenska zgodba. Peter III. je namreč vladal le pol leta in ena njegovih prvih misli je bila, kako bi se znebil Katarine. Pa ga je prehitela in se z državnim udarom sama vzpela na prestol; 13. septembra 1762 so jo okronali v Moskvi. Peter III. pa je bil nato ubit v zaporu.
Zarotnike je vodil nihče drug kot Katarinin ljubimec Gregorij Orlov. A ta Grigorij ni dolgo ogreval Katarinega srca, čeprav ji je pomagal zasesti prestol. Pomembno vlogo v njenem življenju je odigral drug Grigorij – Potemkin, ki je vodil njeno vojsko na jug in osvojil Krim. Poznan je po tem, da je zanjo dal izdelati kulise vasi, ki so simbolizirale bogato in polno življenje na novo osvojenih ozemljih. Od tod poznamo izraz Potemkinove vasi. Oba, Katarina Velika in Potemkin, sta imela burno postransko ljubezensko življenje, a kljub temu njuni ujemajoči se duši nikoli nista prenehali ljubiti druga drugo. Prava ljubezenska zgodba, iz katere imamo v dači izvirnik pisma z lastnoročnim podpisom, ki ga je Katarina leta 1790 poslala Potemkinu glede pristanišča Herson.
Še ena odmevna ljubezenska zgodba ima v ruski dači nekaj zgodovinskih odtisov. Znameniti feldmaršal Radetzky je bil namreč poročen s Frančiško Romano grofico Strassoldo, po materi iz rodu Auerspergov iz Turjaka. Še najstnica se je Frančiška pogumno podala v zakon s človekom, ki je bil prispodoba častnega avstrijskega domoljubja. Med vojskovanjem se je kar nekaj let vračal v njun dvorec v Tržiču, kasneje pa v ljubljansko prebivališče grad Turn, današnji Tivolski grad, ki mu ga je v znak hvaležnosti v dosmrtno uporabo poklonil cesar Franz Jožef. Sliko tega gradu iz tistih časov, ki jo je naslikal slovenski slikar Andrej Karinger, hranimo v dači. Frančiška in Radetzky sta imela dolgo in z otroki bogato življenjsko zvezo, saj se jima je rodilo kar osem potomcev.
Najstarejša slika, okvirjena v veličastnem baročnem okvirju, ki jo hranimo v ruski dači, je bila naslikana približno leta 1730 in predstavlja carico Ano Ivanovno. Bila je hči Ivana V., ki je Rusiji vladal skupaj s svojim polbratom Petrom Velikim. Ano so v Sankt Peterburgu poročili z latvijskim plemičem iz Kurlandije, a ljubezensko življenje mladoporočencev je prehitro pretrgala usoda. Ko sta se odselila v njegovo domovino, je on kmalu umrl. Iz vdane ljubezni do moža je za vedno ostala vdova in brez otrok. Je pa po njegovi smrti zavladala moževi vojvodini Kurlandiji in vladala vse do svoje smrti.
Vabljeni, da še druge naše zgodbe spoznate v živo. Mogoče pa prav pri nas spišete tudi povsem svojo ljubezensko zgodbo?
