Morebiti se sprašujete, kako odkrivamo podatke in podrobnosti, o katerih pišemo v naših zgodbah. Zato danes nekaj besed o našem »detektivskem« delu.
Za širši okvir, za zgodbe časa in prostora, o katerih smo bežno že slišali, je na razpolago kar nekaj pisnih virov. Nekateri so enostavno dostopni, v knjigah, drugi nekaj manj. Izpostaviti moramo Digitalno knjižnico Slovenije, ki je verjetno eden izmed najbolj navdušujočih dosežkov Narodne in univerzitetne knjižnice. V elektronski in strojno čitljivi obliki je na svetovnem spletu vsakomur na razpolago literatura, ki bi jo sicer morali iskati globoko v arhivih. Vsi časniki, ki so izhajali na področju Slovenije v 19. stoletju, na primer, so tam. Tu smo našli mnoge omembe našega Franca Petriča, v Slovenskem narodu, Jutru, Straži, in tako naprej. Pa v Laibacher Zeitungu o večerji iz leta 1908, ki je temelj za našo cesarsko večerjo.
Lani, prav v velikonočnem času (https://www.ruska-daca.si/zgodbe/druzinska-zgodba-o-patru-jozefu-musarju/), smo pisali o pra-pra-stricu družine Musar, kombonijanskem misijonarju in patru Jožefu Musarju, in omenili digitalno knjižnico, znotraj katere smo v Ruski dači podprli in organizirali digitalizacijo mesečnika »Stern der Neger«, ki so ga izdajali Combonijevi misijonarji. V njej je pater Musar podrobno opisal svoja misijonska leta v Sudanu in Južni Afriki, preden je bil leta 1932 izvoljen za vrhovnega predstojnika reda.
Imamo torej splošno dostopne vire, pa tudi bolj skrite zapise, ki jih je treba znati poiskati. Ampak vse skupaj ni dovolj za vse podrobnosti, ki vam jih razkrivamo v zgodbah iz Ruske dače. Manjkajoče dokumente poiščemo še v pisnih arhivih. Imamo na primer kopijo vseh pogodb, ki so vezane na Rusko dačo od njenega nastanka dalje in so bile shranjene v arhivih zemljiške knjige. Pa rodoslovne podatke o patru Jožefu Musarju iz nadškofijskega arhiva, njegova spričevala in pisma iz arhiva Combonijevih misijonarjev iz Ellwangna v Nemčiji. Dokumente in fotografije o Francu Petriču sta nam v hrambo zaupali njegovi vnukinji.
Mnogo zanimivega se najde na dražbah v tujini, na primer pismo, v katerem feldmaršala Radetzkega funkcionar dežele Kranjske obvešča, da mu je cesar Franc Jožef dal v dosmrtno uporabo Tivolski grad. Da najdemo kakšno podrobnost, ki ni ravno širšega zgodovinskega pomena, nam v Ruski dači pa pomeni veliko, pa je potrebno skorajda detektivsko delo.
Zanimiv je najnovejši primer, ki je morda razjasnil zadevo, ki nas je puščala v negotovosti pri prenovi Ruske dače. Pod približno polovico kuhinje v pritličju je prostor, ki je prenizek, da bi bil klet. Poleg tega nima vhoda, narejena je bila samo lina na sprednji strani hiše proti potoku. Podtalnica je tako blizu površine, pa še Gameljščica je bila, ko je na njej še stal jez, precej višja, da klet tu enostavno ni mogoča. Prostor torej obstaja in imamo povsem novo teorijo kakšen je bil namen prostora.
Pred kratkim smo se sestali z gospodom Tomom Šarfom, katerega predniki so bili v letih pred drugo svetovno vojno zaposleni pri prevajalcu in literatu Knafliču, tedanjem lastniku Ruske dače. Njegova teta Fanči Šarf, ki je bila vrhunska kustosinja v Etnografskem muzeju, je zapisala družinsko zgodovino. V njej govori tudi o letih, ko je bil njen prednik oskrbnik Ruske dače. Med drugim piše, da je moral »vsak večer napumpati vodo, ki je šla iz Gameljščice v vilo, kjer so na podstrešju stali sodovi. Črpalka je bila v kuhinji pod mizo, tako da je to delo opravljal kleče.« Ta zapis je bil naše novo odkritje, ki je pomagalo razkriti skrivnost prostora, za katerega nismo vedeli čemu služi.
Če je bil prostor pod kuhinjo rezervoar za vodo, ki je skozi prod in pesek pronicala iz Gameljščice, je bila črpalka natanko nad njim. Na podstrehi pa smo nad kopalnico našli z opeko utrjen del, na katerem je nekoč očitno stalo nekaj težkega. Sod za vodo! Tako so v vili dobili tekočo vodo, s pomočjo sile teže je tekla iz vodovodnih pip. Prava detektivska dedukcija!
Pa to še ni edina detektivska zgodba.
Naši zvesti in pozorni bralci se bodo morda spomnili, da smo lani pisali o pismu, ki ga je lastnoročno podpisala ruska carica Katarina Velika svojemu knezu, admiralu ruske flote v Črnem morju in ljubimcu Potemkinu. Pismo iz leta 1790 res govori o denarnem plačilu za gradnjo ladij in ga ob posebnih priložnostih pokažemo našim obiskovalcem v knjižnici Ruske dače. No, skoraj detektivsko delo je bilo v potrditvi pristnosti. Po videzu in podpisu so ga avtenticirali že strokovnjaki. Dodatno potrditev smo našli pa v papirju. Dvorne pisarne, tudi ruska, so namreč nabavljale vrhunski papir po vsej Evropi. Papir je bil tedaj relativno gledano precej dražji kot danes, zato je bil pogosto tudi označen. Pola, na kateri je napisano caričino pismo, nosi na popisani strani vodni žig z napisom »ProPatria« in znak z levom in dekletom znotraj palisade. To je tako imenovano dekle iz Dorta, pogost nizozemski simbol v 18. stoletju. Ta kombinacija žigov označuje, da gre za nizozemski, točneje amsterdamski izdelek, namenjen izvozu. Na nepopisani strani pole je napis »Korff & de Vries«. Gospoda Korff in de Vries sta bila od leta 1785 partnerja v tovarni za izdelavo papirja pri Amsterdamu, ki pa je že septembra 1787 pogorela. V teh nekaj letih, ko je delovala, je z dragim papirjem oskrbovala zahtevne kupce. Tudi rusko carsko dvorno pisarno, ki je očitno leta 1790 še imela nekaj zaloge tega papirja. Pismo je torej avtentično.
Tudi obiskovalci Ruske dače lahko sodelujete pri odkrivanju in raziskovanju?
Za vsak podatek, ki se navezuje na Rusko dačo, smo hvaležni, saj nam lahko pomaga odkriti košček neznane zgodovine. Našim gostom na cesarski večerji sam gospod Franc Petrič razkriva družinske in poslovne skrivnosti svojega časa.
Upamo, da bomo kmalu spet lahko začeli s to kombinacijo gledališča in vrhunske kulinarike.
Poleti pa čaka naše goste zares pravo detektivsko delo: večerja z umorom! Seveda zaigranim, ampak tudi tu bo treba razkriti morilca! Spremljajte naša obvestila na spletni strani, da izveste kdaj bo »Murder Mistery« na sporedu in kako se je lahko udeležite.
Življenje na Ruski dači pa se odpre za vse ljubitelje naše vile tisočerih zgodb takoj, ko bodo zdravstvene razmere in vladni ukrepi glede pandemije to omogočale. Spremljajte nas še naprej.
